Nova Gorica, mesto na polju

Prostor kjer danes stoji Nova Gorica, je bil vse do konca druge svetovne vojne pa še nekaj let po njej, veliko polje z vinogradi in murvami. Leta 1922. so tu zgradili opekarno ali frnažo, kot so ji rekli. To je bil velik kompleks od katerega danes, ob Erjavčevi ulici, stoji le še nadstropna upravna zgradba. Lepo so jo obnovili in v njej domujeta Galerija Frnaža in Krajevna skupnost Nova Gorica. 

Po drugi svetovni vojni, natančneje 10. februarja 1947. je bila na pariški mirovni konferenci določena meja med Italijo in takratno Jugoslavijo. Italija je dobila starodavno Gorico, mi pa širno polje in staro opekarno. 😎 Toda naši takratni politiki se niso dali. Odločili so se, da bodo na našem polju zgradili še večje in še lepše mesto kot je Gorica. 

Arhitekt Edvard Ravnikar, glavni projektant mesta, je ustvaril širokopotezne načrte. Od tega se je zgradila monumentalna občinska zgradba. Leta 1948. je načrtovanje zgradbe prevzel arhitekt Vinko Glanz. Zakaj je prišlo do zamenjave arhitektov se ne ve. Konec leta 1953. je bila gradnja zaključena. S tem pa tudi zagnanost politike in finančni tokovi so počasi ponehali. Mesto v nastajanju je bilo bolj ali manj prepuščeno samo sebi. 

Če ni denarja pa je tu mladina, ki z veseljem dela tudi brezplačno. Niso bili "prekarci" temveč prostovoljci, vsaj večina. 😉 Nastale so mladinske delovne brigade, ki so nadaljevale gradnjo mesta. Nastanili so jih v opuščeni opekarni, v kateri je nastalo pravo mesto v malem. Nekateri so jo imenovali Palača narodov, ker so v njej bivali ljudje različnih narodnosti. Drugi so ji rekli veleblagovnica, kajti tu je bilo veliko trgovin, delavnic, pekarna, frizer, različna društva, knjižnica pa tudi stanovanja za družine. Stara opekarna je bila pravo kulturno in družabno središče nastajajočega mesta, ki leta 1949. uradno postane Nova Gorica.

Z izgradnjo stanovanjskih blokov, se je opekarna morala posloviti, saj je bila nevarna za bivanje pa tudi zdravju škodljiva. Porušili so jo in zgradili stavbe v katerih so različne srednje šole. Marsikatera zgradba v Novi Gorici je zgrajena iz ostankov opekarne, tako da ta na nek način še vedno živi. Tu je tudi podjetje HIT, ki je leta 1984. zgradilo igralnico, eno večjih v Evropi, in s tem tudi pripomoglo h izgradnji hotelov in zgradb, ki so se lahko kosale z občinsko palačo. 

Zanimiv foto sprehod po Novi Gorici tudi za tiste, ki smo bolj zaljubljeni v stare zgradbe. V Novi Gorici je najstarejša zgradba železniška postaja. Veliko secesijsko palačo so zgradili na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Danes je pred njo Trg Evrope, ki povezuje Slovenijo in Italijo.

Upravna stavba goriške opekarne iz leta 1922. V njej je danes Galerija Frnaža in prostori Krajevne skupnosti Nova Gorica.

Delpinova ulica v Novi Gorici in vrh Sabotina.

Spomenik prvim graditeljem Nove Gorice, mladinskim delovnim brigadam. Avtor je kipar Zmago Posega 

Rado Simoniti, slovenski dirigent in skladatelj, je bil rojen 15. maja 1914. v vasici Fojana, v Goriških Brdih. Umrl je 14. maja 1981. v Ljubljani. Dopasni, bronasti kip skladatelja je ustvaril slovenski kipar Negovan Nemec. Postavili so ga leta 1987. v parku ob Kidričevi ulici.

France Bevk, slovenski pisatelj, dramatik, prevajalec, urednik, je bil rojen v Zakojci, 17. septembra 1890. Umrl je v Ljubljani, na svoj rojstni dan, 17. septembra 1970. V Novi Gorici, ki jo je pogosto obiskoval, je po njem imenovan osrednji trg pa tudi knjižnica in najvišja nagrada za kulturne dosežke, ki jo podeljuje mesto. Kip pisatelja v naravni velikosti je delo kiparja Borisa Kalina. Postavili so ga leta 1974. Stoji ob Kidričevi ulici.

Osrednji del mestne palače z glavnim portalom. Krasijo ga stebri iz grobo klesanega kamna in kipi, v bližnjem Solkanu rojenega kiparja Borisa Kalina. Kipi predstavljajo ujetnika, upornika, partizana in kmeta. Na ženske like so pozabili 😎

Novogoriški grb z vrtnico 

Prve načrte za občinsko palačo je izdelal arhitekt Edvard Ravnikar. Leta 1948. je projekt prevzel arhitekt Vinko Glanz. Naredil je več načrtov, zadnji je bil decembra 1952. Konec naslednjega leta je bila palača nared za prve uporabnike.

Veličastna pritlična rustikalna kolonada

Rustikalni prehodi

Pritličje občinske palače krasijo okna s poudarjeno kamnito obrobo in kovano zaščitno mrežo

Pred občinsko palačo je trg, ki je v bistvu čudovit travnik. Ravno pravšnji za prireditve in druženja

Talna fontana ob občinski palači v Novi Gorici.

Slovensko narodno gledališče, prvotno Slovensko dramsko gledališče, na Trgu Edvarda Kardelja v Novi Gorici. Opečnata zgradba je nastala po načrtih novogoriškega arhitekta Vojteha Ravnikarja (1943. Nova Gorica - 2010. Golnik)

Jože Babič (1917. Povžane pri Kozini - 1996. Ljubljana), slovenski dramski igralec in režiser. Leta 1969. je v Novi Gorici ustanovil Primorsko dramsko gledališče. Vodil ga je do leta 1974. Njegov doprsni kip stoji med knjižnico Franceta Bevka in zgradbo Slovenskega narodnega gledališča. 

Novodobne stolpnice. Leva, z različnimi bankami, na Ulici tolminskih puntarjev 2 in desna EDA center. Palača je bila zgrajena leta 2011. EDA je ime letala bratov Rusjan, ki je prvič poletelo nad polji kjer danes stoji Nova Gorica. Znameniti pilot in letalski konstruktor, Edvard (6. junij 1886. Trst - 9. januar 1911. Beograd) in starejši brat Josip (29. september 1884. Trst - 3. december 1953. Argentina), ki se je ukvarjal z mehaniko, leteti pa ni hotel. 

Detajl spomenika ob tisočletnici Gorice s kozmogramom, na Trgu Edvarda Kardelja. Avtor, kipar Marko Pogačnik. 

Nova Gorica, mesto parkov in dreves

Ogromna palača železniške postaje, s secesijskim okrasjem, v Novi Gorici je bila zgrajena na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Po pariški mirovni pogodbi iz leta 1947, ki je določila mejo med Italijo in takratno Jugoslavijo, je palača pripadla Jugoslaviji. Takrat je bilo za njo širno polje, danes je, poleg samostana in cerkve na Kostanjevici, najstarejša zgradba v Novi Gorici

Pogled s Trga Evrope v Novi Gorici, na frančiškanski samostan in cerkev na Kostanjevici.

Pogled iz Nove Gorice v Gorico. Nekdanjo mejno ograjo so s svojimi slikami okrasili otroci iz novogoriških in okoliških vrtcev.

Sabotin z napisom TITO in Sveta Gora z Marijinim svetiščem


Povezan izlet:

Sveta Gora - Marijino svetišče

Vipavski Križ, najmanjše mesto v nekdanji monarhiji

Vir: 

novagorica-turizem.com

Inga Miklavčič Brezigar, Nova Gorica, Vodnik po mestu, Mestna občina Nova Gorica, 1998

"Frnaža", mesto v malem, zgibanka, Nova Gorica, 2017

Register NKD

Indijansko Poletje v Ljubljani ali slikovita pešpot okoli Rožnika

Ker je ob sončnih vikendih na Rožniku več ljudi kot na Prešernovem trgu, sem se jaz odpravila na svojo pešpot okoli Rožnika. Pot je obdana z naravo in meni najljubšo secesijsko arhitekturo. Na njej pa lahko srečate tudi različne živali, od gosi pa vse do mogočnega leva. 😎
Google pravi, da je moja pot dolga približno osem kilometrov, če pa prištejem še sprehod po živalskem vrtu in nekaj ovinkov po Tivoliju, je presegla deset kilometrov.
Začetek poti je pri cerkvi sv. Jerneja iz 14. stoletja, ki jo je nekaj stoletij kasneje dodatno polepšal Jože Plečnik. Rahel klanec me pripelje do nekdaj razkošnega kompleksa hotela Bellevue, danes pa je tu sprehod na lastno odgovornost. Pot čez park Tivoli je bolj varna, zaključi pa se z dvema velikanoma pisateljsko-politične naveze, Borisom Pahorjem in Edvardom Kocbekom. Odpravim se čez cesto do arhitekturno razgibane Dukičeve vile. Ob cesti, ki vodi do živalskega vrta, si oči napasem na čudovitih secesijskih vilah, naredim en velik krog po živalskem vrtu, "prečoham" ovčke in pujske v mini zoo-ju in se po trasi 24. ljubljanskega maratona odpravim mimo Mosteca in Vodnikove domačije, nazaj do stare cerkve in krog je sklenjen.
Če bo šlo tako naprej, bom lahko nekoč prehodila tudi Julijano, novo pešpot, ki vodi okoli Alp, zakaj pa ne 😊

Narava odeta v jesenske barve

Pot do razpadajočega hotela Bellevue 😎

Hotel Bellevue čaka na boljše čase

Paviljon z razgledom

Kamniti zid obdaja nekdanji hotelski park

Mačehe pod Tivolskim gradom

Tivoli, narava v osrčju Ljubljane

Tivoli, jesensko okrašeni bajer in nekdanja čolnarna, danes dobro obiskana kavarna

Boris Pahor in Edvard Kocbek v Tivoliju. Postavitev spomenikov bi morala bit takšna, da Kocbek gleda proti Borisu Pahorju, saj je bil ta eden redkih, ki je kljub neprijetnim posledicam, ki so ga doletele, v povojnem času, podprl Kocbeka.

Nekdaj vila gradbenika Dukiča, obdana z jesenskim dekorjem

Še en pogled na Tivoli in vrtnarijo

Hribarjeva vila, ki jo je nekdanji ljubljanski župan poimenoval Zlatica, po svoji hčerki, spreminja namembnost. Po prenovi bo v njej muzej in galerija

Pred zgradbo Gozdarskega inštituta, ki jo je zasnoval arhitekt Edvard Ravnikar leta 1947, stoji pravi mali gozd ali bolje rečeno arboretum dreves. Tu je veliko različnih dreves, ki so vsa opremljena z lično leseno tablico z imeni dreves

Njegovo veličanstvo, ljubljanski lev Maksimus 💚

Lev Maksimus je dobil konkurenco 😊

Kanadska goskica 💜

Mala, prisrčna mara pa naj bo Marica 💜

Ovčke v mini ZOO-ju se pripravljajo na veseli december 😊

Kažipot za 24. ljubljanski maraton, obenem pa tudi za ZOO in Noč čarovnic, ki se pripravlja v ljubljanskem živalskem vrtu.

Ali je še Rožnik ali je že Šišenski hrib, oboje je čudovita in slikovita pešpot

Trim steza, lahko telovadimo ali pa sedimo in opazujemo, ko telovadijo drugi 😉

Jesenska pešpot na Mali Rožnik

Blizu je Mostec

Lepo obnovljena rozeta na Vodnikovi domačiji


Podobna moja pešpot:

Od Pionirske železnice do Tivolija

Radovljica - Helena in Ivan Vurnik

Hišo v Radovljici v kateri se je, 1. junija 1884, rodil slovenski arhitekt Ivan Vurnik, je leta 1843. kupil njegov ded, podobar Janez Vurnik. V njej je uredil klesarsko delavnico in zaposloval tudi do dvajset pomočnikov. Tudi njegov sin Janez mlajši se je izpopolnil v tem delu in skupaj sta ustvarjala oltarje in kipe, ki nekateri še danes krasijo cerkve na Gorenjskem. Arhitekt Ivan Vurnik je bil tretja generacija umetnikov družine Vurnik.
Ivan Vurnik se je leta 1913. poročil z dunajsko slikarko Heleno Kottler. Leta 1915. sta zapustila Dunaj in se preselila v Radovljico. Odslej ustvarjata skupaj, arhitektura in slikarstvo, Trst, Ljubljana, Radovljica, Gorenjska. Za seboj sta pustila čudovite palače, slike, vezenine na mašnih plaščih in mozaike. Pri slednjih že težko ločimo kaj je kateri ustvaril.
V Radovljici smo obiskali grobnico družine Vurnik in si ogledali mozaike, ki jih je ustvarila Helena Vurnik. Obiskali smo tudi Vurnikovo rojstno hišo. Pot nas je vodila tudi na Topol, do cerkvice sv. Katarine, kjer sta skupaj uredila prezbiterij. V vili Podvin smo si privoščili lahko kosilo, kot sta to počela Vurnikova, nato pa še na kratek večerni obisk svetišča na Brezju.
Vse v organizaciji Narodne galerije, v kateri je, do 15.januarja 2018. na ogled odlična razstava o slikarki Heleni Vurnik

Mozaik na pročelju grobnice družine Vurnik, na pokopališču v Radovljici. Helena Vurnik je upodobila svojega sina Nika Vurnika, ki je bil ubit v ljubljanskem Tivoliju, v drugi svetovni vojni.

Notranjost grobnice Vurnikovih je Helena Vurnik bogato opremila z barvnimi mozaiki

Ivan Vurnik je postavil družinsko grobnico po koncu druge svetovne vojne. Helena Vurnik je izdelala mozaik Kristusa v podobi njunega sina Nika, ki so ga ubili leta 1942

S kamnitimi ploščami krita grobnica 

Grobnica v obliki piramide, na radovljiškem pokopališču, je zgrajena po načrtih arhitekta Ivana Vurnika

Mogočna modernistična vila Savnik stoji na robu starega mestnega jedra Radovljice. Zgrajena je bila po načrtih Ivana Vurnika, med leti 1922-1925, kot trgovska hiša Moda (Gorenjski glas)

Hotel Grajski dvor so zgradili med 1934-1936 po načrtih arhitekta Ivana Vurnika. Kamniti obelisk, ki stoji v grajskem parku je spomenik padlim borcem v NOV. Oblikoval ga je arhitekt Edvard Ravnikar leta 1960.

Kip Marije z detetom v vogalni niši Vurnikove rojstne hiše v Radovljici. Original je varno shranjen v Narodni galeriji. Izklesali so ga v Vurnikovi delavnici. Oče in ded našega arhitekta sta imela kamnoseško delavnico in izklesala sta marsikateri kip in oltar, ki krasijo cerkve na Gorenjskem.

Frčada

Obokan vhod na dvorišče Vurnikove hiše

Rojstna hiša arhitekta Ivana Vurnika v Radovljici, dvoriščna stran

Mozaik na fasadi Vurnikove domačije. Kaj dela krokar 😎

Barviti mozaiki s katerimi se je arhitekt Ivan Vurnik zahvalil vsem, ki so pripomogli k njegovi ustvarjalnosti. Osrednji mozaik je posvečen SAZU. Njim je namreč zapustil svojo hišo, da bi v njej še naprej ustvarjali in se družili kulturniki. Vendar pa SAZU ni bil dober skrbnik. Hiša je začela propadati, zato se je hčerka Mira zavzela, da je rojstna hiša Ivana Vurnika zopet v družinski lasti.

Glavni portal, vhod v Vurnikovo rojstno hišo

Študijska slika slikarke Helene Vurnik za podobo sv. Katarine, ki jo je naslikala za cerkev sv. Katarine na Topolu

Niko Vurnik. Bil je maturant in ilegalec, star 19 let, ko so ga leta 1942, pred Moderno galerijo, na začetku ljubljanskega parka Tivoli, ubili italijanski okupatorji. Dogodek je opisan v romanu Sedmina, pisatelja Bena Zupančiča. Posneli so tudi istoimenski film.

Ohranjen izvesek kamnoseške delavnice, očeta in deda arhitekta Vurnika, ki je bila v njegovi rojstni hiši.

Spomini na fotografijah. Arhitekt Ivan Vurnik, slikarka Helena Kottler Vurnik in njuna otroka Mirica in Nik.

Kotiček Vurnikovih za sprostitev, kjer visita sliki Helene Vurnik: Ivan in Niko Vurnik

V rojstni hiši Ivana Vurnika se je ohranilo kar precej starega pohištva in spominov. Zanimiv je star divan z visokim naslonjalom in izrezljanim lesenim delom. Za vse lepo skrbi njuna vnukinja, zdravnica Mirjana Žumer Pregelj

Umetelno izrezljana lesena kredenca

Neuradna spominska soba Helene in Ivana Vurnika

Skrinja in stari radio Vurnikovih


Povezano:

Radovljica, Linhartovo mesto


Topol nad Medvodami, Brezje in Podvin