Šmartno pod Šmarno goro in cerkev sv. Martina

Vse poti vodijo na Šmarno goro. Tudi iz Šmartnega, ki leži tik pod obleganim hribom. Staro vaško jedro se je razvilo ob baročni cerkvi sv. Martina. Cerkev kot jo vidimo danes so začeli graditi 2. maja 1838. Po nekaj gradbenih težavah so cerkev dokončali septembra 1841. Že 10. oktobra 1841. je cerkev sv. Martina posvetil ljubljanski škof Anton Wolf. Bil je nečak Franceta Prešerna in Prešernova rojstna hiša, v Vrbi na Gorenjskem, je tudi njegova rojstna hiša.

Ob velikem potresu, leta 1895. se je močno poškodoval zvonik. Porušili so ga in namesto starega baročnega zgradili klasicističnega. Cerkev sv. Martina ima tri ladje, glavni oltar in štiri stranske oltarje. Imenitno poslikavo notranjosti so ustvarili znameniti slovenski baročni slikarji.

Vseh pet oltarjev je iluzionistično naslikal Matevž Langus. Iz slikarske dinastije Šubic sta sodelovala oče Štefan Šubic, ki je poslikal obok prezbiterija in nekatere svetnike na oltarjih ter njegov sin Janez Šubic. Slednji je ustvaril oltarno sliko Čudež sv. Martina. Naslikal jo je leta 1876. v Rimu. Pravijo, da je to njegovo najboljše delo. Kot zanimivost, ob bolnici je naslikal svoja starša. Janez Šubic je ustvaril tudi štiri velika platna na katerih je upodobil štiri cerkvene očete. Veliki stenski sliki v prezbiteriju sta delo Matije Bradaška. Križev pot je za staro cerkev naslikal Leopold Layer, leta 1776. V današnjo cerkev so ga postavili leta 1867.

Cerkev sv. Martina v Šmartnem pod Šmarno goro je prava mala galerija slovenskega baročnega slikarstva in vredna ogleda.

Glavni vhod v cerkev sv. Martina v Šmartnem pod Šmarno goro

Nad glavnim vhodom se dviga klasicističen zvonik, ki so ga zgradili po potresu leta 1895. in je nadomestil prejšnjega, baročnega

Barvno okno na pročelju cerkve sv. Martina

Baročna kljuka nas popelje v prostor, ki so ga poslikali slovenski baročni slikarji

Križev pot je naslikal Leopold Layer. Leta 1776. je bil postavljen v stari cerkvi. V današnjo, novo cerkev, so ga prenesli leta 1867. Layerjev Križev pot je dobil nove, pozlačene okvirje.

Brezjanska Marija kot jo je naslikal kranjski slikar Leopold Layer

Zahvala in spomin na prednike, ki so sredi 19. stoletja postavili v cerkvi klopi.

Sv. Hieronim. Štiri velike slike cerkvenih očetov je naslikal Janez Šubic, leta 1870.

14. oktobra 2018 je cerkev sv. Martina v Šmartnem pod Šmarno goro praznovala 177-letnico posvetitve župnijske cerkve. Temu primerno je bila cerkev tudi okrašena

Stranski oltar Sv. Frančiška Ksaverja. Oltarna slika je delo Matevža Langusa iz leta 1841. Vse oltarje je iluzionistično naslikal Matevž Langus. Menze so zidane in pokrite s ploščo iz peščenjaka

Cerkveni oče in učitelj sv. Gregorij I. kot ga je naslikal Janez Šubic

Leseno razpelo oziroma misijonski križ in leseni kip Jezusa z bodečo krono

Stranski oltar posvečen sv. Jožefu in sv. Družini

Kupolasti obok nad prezbiterijem je poslikal Štefan Šubic iz Poljan nad Škofjo Loko. Upodobil je štiri evangeliste. Na sredini freske je Božje jagnje.

Sv. Martin, Mati Božja, sv. Kolumba in sv Neža. Obe veliki stenski sliki v prezbiteriju je naslikal Matija Bradaška. Bil je učenec Štefana Šubica. 

Stenska slika v prezbiteriju prikazuje sv. Martina z reveži. Ustvaril jo je slikar Matija Bradaška (16.2.1852. Lučine - 25.12.1915. Kranj)

Krstni kamen

Stranski oltar posvečen Brezmadežni. Ob njej sta kipa sv. Ane in sv. Joahima

Baročna prižnica z baldahinom. Na spodnjem delu je papeška tiara in ključi sv. Petra

Sv. Avguštin. Slikar Janez Šubic, leta 1870.

Stranski oltar posvečen sv. Mariji Magdaleni.

Sv. Ambrož 

Glavni oltar in fresko sv. Martina je iluzionistično poslikal Matevž Langus. Oltarna slika, Čudež sv. Martina, je delo Janeza Šubica iz leta 1870.

Tabernakelj in praznično okrašen prezbiterij

Kor z orglami, ki so jih postavili junija 1958.

Cerkev sv. Martina ima tri ladje. Srednja je široka, stranski dve sta ožji.

Slika iz Šmartnega, ki je videla Rim. 😎 Oltarna slika glavnega oltarja, Čudež sv. Martina tudi Sv. Martin ozdravlja bolnico, je delo slikarja Janeza Šubica. Naslikal jo je v Rimu, leta 1876. 

Zakristijska omara

Čudovit marmorni umivalnik v zakristiji

Predmeti, ki se uporabljajo pri bogoslužju

Šmartno pod Šmarno goro. Nasproti župnišča je nekoč stala stara cerkev

Šmartno pod Šmarno goro. Kapelica Lurške Matere božje, župnišče in cerkev Sv. Martina

Nedaleč od cerkve sv. Martina stoji mogočna nadstropna hiša. Njen nastanek sega v sredino 18. stoletja. Hiša z dvoramnim kamnitim stopniščem je bila pred drugo svetovno vojno, furmanska gostilna

Ob cerkvi so, leta 1898, zgradili osnovno šolo, ki se je danes zlila z novo, večjo zgradbo. Na staro šolo spominja le nakazan kamnit vhod

Spomenik NOB stoji ob cesti med vasicama Tacen in Šmartno pod Šmarno goro. Postavili so ga leta 1956. na prostoru kjer je, 22. julija 1941. odjeknil prvi partizanski strel. Napis na kamnitem spomeniku, ki ima obliko mlinskega kamna: 'Partizanski strel je tukaj zadonel in pretrgal žalostno tišino, plamen vstaje se povsod je razžarel nad slovensko domovino.'

22. julij 1941. je pod Šmarno goro počila prva partizanska puška.

Pod Šmarno goro

Znamenje sv. Jurija z lesenim kipom, v Tacnu

Cvetoči timijan

Kozica v pričakovanju ... hrane verjetno, ampak jaz tujih živali ne hranim, razen če mi lastnik dovoli 😎

Tacen pod Šmarno goro in cerkev Sv. Jurija

Relief sv. Ane pred vhodom v cerkev sv. Jurija

Vodnjak pred cerkvijo sv. Jurija

Vir: Jurij Šilc, Zgodovina župnije Šmartno pod Šmarno goro, Župnijski urad, 2001

Register nepremične kulturne dediščine

Postojna ni samo Postojnska jama

Res je. Postojna ni samo Postojnska jama in Predjamski grad, ki sta, roko na srce, povsem upravičeno, najbolj oblegana. Velja se sprehoditi tudi po starem mestnem jedru, ki ima svoje začetke ob vznožju Soviča, na katerem je v preteklosti stal grad. Predel se imenuje Majlont, še iz časov, ko so v Postojni gradili Južno železnico in je bila večina delavcev, ki so se tu naselili, iz Milana.
Cesar Franc Jožef I. je leta 1909. postojnski trg povzdignil v mesto. Pravi videz mesta pa je Postojna dobila šele v času med obema vojnama, ko so tu gospodarili Italijani in je tu po Rapalski pogodbi potekala državna meja. Zgradili so tri vojašnice, stanovanjske bloke za svoje uradnike in kar nekaj mogočnih in bahavih palač, ki stojijo še danes. Na srečo so danes v njih bolj miroljubne vsebine. Ena lepših palač je na Kolodvorski 3. V njej domuje danes Notranjski muzej Postojna.
Preden je Postojna dobila Južno železnico, je skozi takratni trg potekala čedalje živahnejša furmanska pot. To bi lahko šteli za začetek postojnskega turizma. Furmani so potrebovali hrano in počitek, zase in za konje. Tako so se v hišah odprle številne gostilne in prenočišča, ob njih pa so zrasli hlevi za živali in lope za vozove. Nekaj takih lahko vidimo ob Tržaški cesti. V spomin na to obdobje pa v začetku julija, v Postojni poteka prireditev, ki so jo poimenovali Furmanski praznik.
Proti koncu leta 1856. je pripeljal v Postojno prvi vlak. Fužinarstvo je počasi izumrlo, s prihodom železnice pa se je začelo  za mesto novo obdobje. In kot je leta 1818. ob slučajnem odkritju novih rovov v Postojnski jami, dejal Luka Čeč: "Tu je nov svet, tu je paradiž!"

Kamniti portal palače v kateri domuje Notranjski muzej. 

Palača notranjskega muzeja stoji na Kolodvorski ulici. Zgradili so jo leta 1929. za potrebe italijanske vojske, ki je tu varovala Rapalsko mejo. Po drugi svetovni vojni se je vanjo naselila jugoslovanska vojska. Od leta 2011. je v njej muzej Notranjske s stalno razstavo o krasu.

Sovič je, 677 metrov visok, postojnski mestni grič na katerem je nekoč stal grad. Ob njegovem vznožju je najstarejši del starega mestnega jedra Postojne, ki se imenuje Majlont

Majlont je najstarejši del Postojne. Od tu vse poti vodijo na Sovič 😎

Niz pritličnih in nadstropnih hiš na Ljubljanski cesti v Postojni

Simpatična, visoko pritlična hiška, s petosnim pročeljem in dvokapno streho na čop. V osrednji osi ima vhodni portal in kamnite stopnice. V njej se je, 27. junija 1931, rodil slovenski skladatelj Alojz Srebotnjak

Spominska plošča na pročelju rojstne hiše slovenskega skladatelja Alojza Srebotnjaka.

Nadstropna hiša na Ljubljanski cesti je videti kot mali Peglezen. V njej je bil brivsko frizerski salon že leta 1924. Salon mojstra Janka Ozbiča je danes muzej v malem. V njem je ohranjena izvirna oprema iz leta 1936, ko je njegov oče naročil moderne brivske stole v italijanski Parmi. Za ogled notranjosti je potreben dogovor v TIC Postojna.

Pritlična hiša z roza pročeljem je rojstna hiša Luke Čeča (11. oktober 1785 - 30. julij 1836). Leta 1818. je odkril dodatne rove Postojnske jame. Vse do svoje smrti je delal kot vodnik po kraški jami. 

Spominska plošča na pročelju rojstne hiše, slovenskega jamarja Luke Čeča.

Čudovita, nadstropna vila z vrtom, petosno fasado in balkonom nad glavnim portalom je bila zgrajena okoli leta 1902. Ob njej je sestra dvojčica z malo bolj bledo fasado 😎

V palači na Ljubljanski 10, je od leta 1992. Glasbena šola. Pred tem je bil v njej dom JLA. Zgradili so jo leta 1904. 

Mogočna palača na Ljubljanski 4 ima obliko črke U. Zgradili so jo leta 1908. za potrebe okrajnega glavarstva. Danes je v njej sedež občine Postojna

V palači, na Ljubljanski cesti 2, je bila nekoč meščanska deška šola. Zgrajena je bila septembra 1909. po načrtih arhitekta Josipa Costaperarie. Na šoli so poučevali v slovenskem jeziku.

Glavni vhod v secesijsko palačo je nekoliko umaknjen. Krasi ga čudovit arkadni kamniti portal. Danes je v zgradbi Ljudska univerza.

Spomenik Sardincem. Spomin na ljudi, ki so jih internirali na Sardinijo, bodisi iz političnih razlogov ali pa so jih vpoklicali v italijansko vojsko. Po kapitulaciji Italije, so prestopili na stran zaveznikov. Spomenik so postavili leta 1972. na prostoru kjer so se povratniki zbirali. 

Detajl nekdanje Deške meščanske šole, danes Ljudske univerze, arhitekta Josipa Costaperarie. Pročelje krasijo elementi iz grobo klesanega kamna. 

Detajl vhodnega arkadnega portala nekdanje meščanske šole

Kulturni dom v Postojni. Nadstropno zgradbo s stebri pred vhodom, ki podpirajo balkon v nadstropju, so zgradili leta 1930.

Tudi hrbtna stran Kulturnega doma je zanimiva in razgibana. 

Mogočna palača na Gregorčičevem drevoredu 3, je bila zgrajena leta 1927. kot podružnica italijanske banke. Sedemosno pročelje z rizalitom krasi kamnito stopnišče .

Detajl okenske kovane mreže

Detajl kovane mreže na vhodnih vratih

V spomin padlim, na Primorskem, v drugi svetovni vojni

Vila na Cankarjevi ulici ima obliko kocke, šivane kamnite robove in veličasten vhod s kamnitim stopniščem in stebri na katerih sloni balkon s kamnito balustrado. Vila je bila zgrajena leta 1925. kot zasebna klinika v kateri je bilo osem sob. 

Visoko pritlična hiša s secesijskimi elementi, štirikapno streho in frčado. Verjetno je bila zgrajena na začetku 20. stoletja.

Palača na Ljubljanski cesti 5, v Postojni, je bila zgrajena leta 1930. za potrebe tržaške banke. V nadstropju so bila stanovanja. 

Veličasten, kamniti portal s kamnitim stopniščem

Titov trg v Postojni. Na levi strani stoji Kutinova hiša, na desni restavracija Proteus, med njima pa cesta, ki nas pripelje do znamenite Postojnske jame. Ni več kot deset minut hoda. Kutinova hiša ali bolje rečeno dvorec je bila dom družine Nicoletti, ki so bili upravniki kobilarne Lipica. Zadnji lastnik je bila družina Kutin. Bili so trgovci in posestniki.

Predhodnica restavracije Proteus je bila kavarna Jadran, še prej pa je bilo v hiši italijansko gostišče. Na trgu je zanimiva skulptura Človeške ribice, ki je ob enem tudi fontana. 

Od leta 1951. je v palači nastanjen Inštitut za raziskovanje Krasa, pred njim fontana s skulpturo Človeške ribice. Dvorec je zgradil leta 1700. Sebastian pl. Raigersfeld, ko je pogorel grad na Soviču in se je odločil, da bo zgradil novega. Zadnji privatni lastnik dvorca je bil trgovec Franc Jurca. Dvonadstropna palača z dvoramnim kamnitim stopniščem je do danes doživela kar nekaj sprememb. Spreminjala je videz in namembnost. Med drugim je bilo v njej sodišče, sedež davčnega urada in zemljiške knjige. med okupacijo so bili v palači italijanski uradi.

Enonadstropna, dvanajstosna zgradba, na Vilharjevi ulici 14 v Postojni, je bila zgrajena konec 19. stoletja. Do leta 1908. je bila tu bolnišnica, od leta 1950. pa porodnišnica. Tudi danes je namenjena otrokom. V njej je vrtec, tu so dobili svoj prostor tudi mladi taborniki in skavti.

Vrtec Škratek v stari porodnišnici

Osnovna šola Miroslava Vilharja, na Trgu padlih borcev, ki je bil nekoč osrednji trg Postojne. Mogočna zgradba je bila zgrajena leta 1900. Pred njo je bil park, danes pa betonska ploščad 😎

Doprsni kip Miroslava Vilharja, na visokem kamnitem podstavku, stoji pred istoimensko osnovno šolo. Na trg so ga postavili leta 1995. Prejšnji kip, iz leta 1906. je bil, med drugo svetovno vojno, uničen. Miroslav Vilhar se je rodil 7. septembra 1818. v Planini pri Rakeku. Bil je slovenski pesnik in pisatelj, skladatelj in novinar. Zavzemal se je za pravice Slovencev v takratnem avstro-ogrskem cesarstvu, za poučevanje v slovenskem jeziku, za uporabo le tega v državnih uradih. Z ženo sta imela osem otrok, njihov domači učitelj je bil tudi Fran Levstik. Miroslav Vilhar je umrl 6. avgusta 1871. na gradu Kalec, kjer je družina živela. Današnji spomenik je delo kiparja Stojana Batiča. 

Knjižnica Bena Zupančiča in TIC Postojna

Spomenik padlim borcem v NOB. Kip partizana s puško je delo kiparja Frančiška Smerduja (1908. Postojna - 1964. Ljubljana).

Mogočna vila Jurca je bila zgrajena 1910. Zgradil jo je trgovec in veleposestnik Fran Jurca (1845-1926). Danes je v vili okrajno sodišče

Morajo biti reklame res prav povsod 😟

Mercedesov starodobnik

Konjeniški klub Postojna in kuža v glavni vlogi 😍

Narodna noša

Konjska vprega z gasilci

Konjska vprega s poročno kočijo, mladoporočencev pa ni 😎

Z volovsko vprego in lesenim vozom so, v poletnih mesecih, na Kras vozili vodo.

Voz z lesenim sodom za vodo

Moj črni konj ... 😍

Konjska vprega s cerkvenim zvonom

Mogočna trška hiša z dvoramnim stopniščem in polkrožnim, kamnitim portalom je bila zgrajena leta 1854. V pritličju je bila gostilna, danes pa je tu Guštarna oziroma vinoteka. 

Strnjen niz nadstropnih hiš v starem mestnem jedru Postojne. Največja zgradba je rojstna hiša Lojzeta Kraigherja (1877-1959) Bil je slovenski pisatelj, dramatik in zdravnik. Bil je prijatelj Ivana Cankarja. O njem je napisal dramo Umetnikova trilogija. 

Nekaj starega in veliko novega 😎

Lepo ohranjena obrtniška hiša s trgovino ali ateljejem v pritličju in stanovanjem v nadstropju. Hišo v zatrepu krasi romanska bifora.

Stara furmanska hiša na današnji Tržaški cesti ima čudovit polkrožni portal, balkon s kovano ograjo v nadstropju, kjer se ponovi vhodni portal. Hiši so rekli "Dolnji Burger", njen nastanek sega v začetek 19. stoletja. Ob njej še danes stoji nekdanji hlev za konje.

Nadstropna hiša z zunanjim stopniščem in kamniti portal s častitljivo letnico 1593. Stanovanjska hiša in mlin stojita nedaleč od vhoda v Postojnsko jamo, na bregu reke Pivke.

Na začetku 21. stoletja so na reki Pivki, pri Modrijanovem mlinu, zgradili sprehajalne brvi.

Etnološka zbirka v Modrijanovem mlinu

Notranjost mlina in mlinski pripomočki

Mlin je bil prvotno pritlična zgradba, nadzidali so ga istočasno kot stanovanjsko hišo. 

Mlinska kolesa

Ponor reke Pivke, pod vhodom v Postojnsko jamo

Stari Modrijanov mlin in novejši hotel Jama, pred Postojnsko jamo.

Pogled na cerkev sv. Katarine v sosednji vasi Veliki Otok

Stanovanjska hiša je bila sprva pritlična, leta 1672. so jo nadzidali. Danes je Modrijanova domačija z mlinom ob reki Pivki prijetno gostišče.

Jamski dvorec ob vhodu v Postojnsko jamo je bil zgrajen na začetku 20. stoletja. Pod arkadami je vstop v jamo, vse ostalo pa je Kulinarično središče, kjer vam lahko postrežejo s cesarsko pojedino, v spomin na dva pomembna obiskovalca, cesarja Franca Jožefa in cesarice Sisi.

Del Jamske restavracije z arkadnim hodnikom

Izvesek na vhodu v Jamsko restavracijo

Bogati kamnoseški detajli Jamske restavracije.

Tihožitje, kamnita klop in rožni vrt na stopnišču, ki pelje na ploščad pred Jamsko restavracijo

Od nekdanje vile je ostala samo opečnata ograja in dovoz po katerem pridemo v Adrenalinski park.

Leta 1856. je dobila Postojna železnico. Ta je povzročila zaton furmanstva, kajti vse več blaga se je prevažalo po železnici. Postajno poslopje je bilo najimenitnejše na trasi Južne železnice in otvoritve se je udeležil sam cesar Franc Jožef I.  Zgradbo so Italijani povečali, tako da so na obeh straneh dogradili po en trakt v enakem slogu kot je osrednji del.

Notranjost postajnega poslopja se od obiska cesarja Franca Jožefa I, ni kaj dosti spremenilo, če sploh 😎


Povezano:

Cerkev sv. Štefana v Postojni

Vir:
dediščina.si
Register nepremične kulturne dediščine
Katalog: Postojna na mestni poti, Vodič po mestu Postojna, 2016
Drago Kolenc - Kraji, kjer je prepih doma