Marija Obršljanska

Romarska cerkev Device Marije v Obršljanu pri Komnu, stoji na vrhu griča, obdana z vinogradi, travniki in drevesi. Pravi Božji mir 😎 Legenda pravi, da se je pastirju prikazala Marija z Jezusom. Sedela je na tronu, ki je bil ovit v bršljan. Od tu ime kraja in cerkve.
Cerkev Device Marije Obršljanske se prvič omenja leta 1570. V sredini 17. stoletja so cerkev obnovili in povečali, s pomočjo grofa Lovrenca Lanthierja, ki je prispeval levji delež sredstev. Pri obnovi so podaljšali ladjo in jo združili z zvonikom, ki je stal samostojno pred cerkvijo. Cerkev ima eno ladjo z dvema stranskima oltarjema. Oba sta iz leta 1736. Izdelana sta iz marmorja, posvečena pa sv. Ani in sv. Antonu Puščavniku. V pravokotnem prezbiteriju je baročni glavni oltar z voščenim kipom Marije z Jezusom, iz 19. stoletja. Strop prezbiterija je bogato poslikan s freskami Marijinega vnebovzetja. Freske so delo slikarja Giulia Quaglia, ki je poslikal tudi strop v ljubljanski stolnici in v semeniški knjižnici.
Cerkev Device Marije Obršljanske spada med štirinajst Marijinih božjepotnih cerkva med Alpami in Krasom. Med njimi sta tudi Marijino Celje in cerkev Gospodovega oznanjenja, samostanska cerkev na Kostanjevici pri Novi Gorici. 

Romarska cerkev Device Marije obršljanske je prvič omenjena leta 1570. Sredi 17. stoletja je bila cerkev obnovljena, podaljšali so cerkveno ladjo in vanjo vključili zvonik oglejskega tipa s kamnito kupolo. Prvotno je zvonik stal samostojno, pred cerkvijo. 

Kamnito obzidje pokopališča z vogalnim stebrom

Cerkev obkroža nizek kamnit zid z dvema stebroma na vhodu. Streha prezbiterija je krita s skrlami.

Baročna cerkev Device Marije obršljanske ima eno ladjo pravokotne oblike. Tudi prezbiterij je pravokotne oblike. Strop krasijo freske, ki prikazujejo Marijino vnebovzetje. Cerkev ima glavni oltar in dva stranska. Za obnovo cerkve je poskrbel grof Lovrenc Lanthieri, tisti iz čudovitega dvorca v Vipavi. 

Stranski, marmorni oltar, iz leta 1736, je posvečen sv. Ani

Drugi stranski oltar je posvečen sv. Antonu puščavniku. Tudi ta oltar je izdelan iz marmorja, leta 1736.

Zadnja večerja, freska na slavoločni steni je iz druge polovice 19. stoletja. Freska je delo slikarja Ivana Strnada

Orgle na koru so "vklenjene" v zvonik. Tisti, ki je nekoč stal samostojno, ob podaljšanju cerkvene ladje pa je tudi zvonik del cerkve

Strop prezbiterija krasijo freske Marijinega vnebovzetja in kronanja. Nastale so leta 1724. Naslikal jih je slikar Giulio Quaglia (1668-1751), ki je poslikal tudi strop ljubljanske stolnice in semeniške knjižnice. Ko se je s sinom vračal iz Ljubljane domov, se je ustavil tudi na Krasu.

Detajl kamnitega portala zakristije, okrašen z ornamenti

Glavni oltar z voščenim kipom Marije z Jezusom iz 19. stoletja

Baročna kamnita prižnica

Glede na bogato poslikan prezbiterij, je strop ladje poslikan bolj skromno. Kljub temu je mojster isti, Giulio Quaglia

Križev pot na platnu in brez obveznega križa. 

Kras je balzam za dušo. Travniki, vinogradi, grički do kamor ti seže oko. 

Na Marijino vnebovzetje, 15. avgusta, je veliko romanje. Pred drugo svetovno vojno je praznik obogatil tudi kramarski sejem. Cerkev na griču je obdana s travniki in vinogradi.

Povezano:

Štanjel

Kobjeglava

Komen

Sveto in Cerje

Vir: voden ogled
stanjel.eu
Marijine božjepotne cerkve med Alpami in Krasom, Jasna Fakin Bajec, Založba ZRC SAZU, 2013
Register NKD

Grad Sevnica in grajski park

Grad in Lutrovska klet sta prav gotovo največji znamenitosti Sevnice, če ne kar celotnega Posavja. Do gradu vodi več slikovitih poti. Nobena ni prav naporna saj grajski grič ni pretirano visok.
Od začetka 14. stoletja pa do danes je sevniški grad doživljal velike gradbene spremembe. Takšno podobo kot jo lahko vidimo danes, je dobil v 18. stoletju. Takrat je nastal tudi grajski park in terase, na katerih danes raste petsto vinskih trt modre frankinje. Družbo jim dela tudi hči stare trte z mariborskega Lenta. Poleg kipov in vodnjakov je v grajskem parku množica mogočnih dreves in prav vsako je opremljeno z informativno tablico. Med drevesi so tudi energetske točke.
Tik pod gradom stoji Lutrovska klet. Prvotno je bila katoliška cerkev, potem so jo uporabljali protestanti, med njimi tudi znameniti prevajalec Biblije, Jurij Dalmatin. Menda je v Lutrovski kleti tudi grobnica plemiča Inocenca Moškona in njegove žene, ki sta leta 1595. kupila sevniški grad.
Ob grajskem obzidju je tudi Čebelarski dom.
Lep sprehod s čudovitim pogledom na staro mestno jedro z reko Savo in odlična kava v grajski kavarni.  Notranjost pa naslednjič. 😊

Grad Sevnica se je "rodil" v prvi polovici 14. stoletja. Podoba gradu kot jo lahko občudujemo danes pa je nastala v 19. stoletju.

Pogled z gradu na okoliške gričke. 

Tik pod gradom, na grajskem griču, stoji tudi mogočna, renesančna Lutrovska klet. Obdana je z obzidjem, ima tudi manjši obrambni stolp. Sprva je bila to katoliška cerkev. V dobi reformacije so jo uporabljali protestanti. V njej je pridigal tudi Jurij Dalmatin. Kasneje je bila spremenjena v klet.

Kamniti polkrožni portal. Vhod na dvorišče Lutrovske kleti. Lutrovska klet je nekoč stala izven grajskega obzidja.

Lutrovska klet je že od samega začetka nadstropna zgradba z dvokapno streho na čop. Zgradili so jo v 16. stoletju.

Vhodni portal in s kamni tlakovana pot do Lutrovske kleti

Stražni stolp Lutrovske kleti z zanimivo streho

Sevniški grad je bil sprva v lasti salzburške nadškofije. Leta 1595. ga je kupil Inocenc Moškon. Med kasnejšimi lastniki gradu se pojavijo tudi Auerspergi.  

Čebelarski dom na grajskem griču

Pogled na Sevnico in reko Savo

Grajsko pobočje s terasami z vinogradom. V njem raste petsto trt modre frankinje. Tu domuje tudi hčerka mariborske stare trte z Lenta.

Kamnita skulptura v grajskem parku

Od 18. stoletja naprej, vrtnarija in dom vrtnarja

Vhod v vrtnarijo in kamnite stopnice. Fasado krasijo secesijski elementi

Manjši paviljon ob robu grajskega parka s čudovitim razgledom na Sevnico in reko Savo

Stolp ob vznožju grajskega hriba je del gasilskega doma. Ob njem je Kulturna dvorana v kateri se odvijajo različne kulturne prireditve. Tu se začne staro mestno jedro Sevnice. Je nekakšna meja med starim in novim delom mesta.

Pogled z gradu na bližnji hrib s cerkvico

Kip Marije z Detetom

Sevniški grad ima štiri trakte, štiri obrambne stolpe, na sredini pa je arkadno dvorišče z vodnjakom.

Okoli sevniškega gradu je posajenih kar nekaj dreves, ki so zrasla v prave orjake. Vsako drevo je opremljeno z info tablico. Meni je najbolj všeč to poševno drevo. Ko pomisliš, da ga je verjetno kakšna vremenska ujma postavila poševno, potem pa prebereš, da to drevo normalno raste poševno. Imenuje se kalifornijska Kalocedra (Calocedrus decurrens). Njen les uporabljajo za izdelavo svinčnikov.

Kamnita reliefna plošča v vhodni veži gradu

Lesena vrata krasi okovje v obliki razvejanega drevesa

Arkadno notranje dvorišče in arkadni hodnik v dveh nadstropjih. 

Kamniti vodnjak

Grajska kašča je varovana s helebardo 😊

Arkadno dvorišče z velikim vodnjakom

Graščakova hči - grajska kavarna

Viteški oklep

Renesančni litoželezni kaminski relief v veži gradu

Nad glavnim portalom, relief z levoma, ki držita grba Inocenca Moškona in njegove žene Ane. Nad grboma je napis v gotici, ki pravi, da potrpežljivost premaga vse. Plemiška družina Moškon je bila lastnica sevniškega gradu slabih sto let.

Med mogočnimi drevesi, v grajskem parku, so tudi energijske točke. 

Grajski park, fontana z žabo, kamniti vazi s cvetjem

Danes je sevniški grad namenjen kulturi. V njem so različne muzejske zbirke, razstave, lutkovno gledališče, vinoteka, kašča in čokoladnica, poročna dvorana, kapela, kavarna ...


Povezano:

Sevnica, mesto, ki je dalo Ameriki prvo damo

Slovenski gradovi:

Grad Podsreda

Vir: Sevniški grad in Lutrovska klet, Ivan Komelj, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, Zbirka vodnikov, Ljubljana 1969.