Križev pot po piranskih cerkvah z Dragico Čadež

Letos je "Križev pot po piranskih cerkvah", ustvarila akademska kiparka, Dragica Čadež. Že 16. tovrstna razstava, je na ogled od 19. marca do 3. aprila 2016.
Pot pričnemo v župnijski cerkvi sv. Jurija, se po izklesani poti spustimo do cerkve sv. Štefana, od tu do Tartinijevega trga, v cerkev sv. Petra. Nadaljujemo do nekdanje cerkve sv. Katarine, ob Minoritskem samostanu. X. postaja je v pinakoteki Minoritskega samostana, ob križnem hodniku, tu je tudi cerkev sv. Frančiška. Čez ozko cesto, si ogledamo še naslednjo postajo v cerkvi Marije Snežne in cerkvi Marije Tolažnice. V krstilnici sv. Janeza Krstnika, se "Križev pot po piranskih cerkvah" zaključi. Po ogledu razstave in vseh znamenitosti, ki jih te cerkve ponujajo na ogled, nam ostane samo še meditativni pogled na čudoviti Piran.

Župnijska cerkev sv. Jurija, v Piranu in prve tri postaje Križevega pota po piranskih cerkvah.
I. Pilat obsodi Jezusa na smrt.
II. Jezus vzame križ na svoje rame
III. Jezus prvič pade pod križ

Kip sv. Jurija

Cerkev sv. Jurija kraljuje nad mestom in morjem :)

Izklesana pot vodi do IV. postaje Križevega pota po piranskih cerkvah

Vhod v cerkev sv. Štefana. Mrežasta, železna vrata pa vodijo na obnovljeni Židovski trg

Cerkev sv. Štefana
IV. Jezus sreča svojo žalostno mater
V. Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ

Glavni oltar cerkve sv. Štefana

Cerkev sv. Petra, ob Tartinijevem trgu
VI. Veronika obriše Jezusu potni obraz
VII. Jezus pade drugič pod križem

Nekdanja cerkev sv. Katarine, v minoritskem samostanu
VIII. Jezus tolaži jeruzalemske žene
IX. Jezus tretjič pade pod križem

Stara miza

Pinakoteka Minoritskega samostana v Piranu
X. Jezusu snamejo obleko

Pinakoteka Minoritskega samostana, v Piranu, hrani kar nekaj kipov in umetniških slik. Med njimi tudi sliko sv. Janez Krstnik iz konca 17. stoletja. Slikar, Gregorio Lazzarini

Minoritska cerkev sv. Frančiška
XI. Jezusa pribijejo na križ
XII. Jezus umre na križu

Cerkev Marije Snežne
XIII. Jezusa snamejo s križa

Glavni oltar cerkve Marije Snežne

Stara ključavnica in kljuka na vhodnih vratih

Cerkev Marije Tolažnice
XIV. Jezusa položijo v grob

Baročna notranjost cerkve Marije Tolažnice

Krstilnica sv. Janeza Krstnika

XV. postaja križevega pota, Vstajenje ali Jezus vstane od mrtvih

Po ogledu 16. razstave "Križev pot po piranskih cerkvah", kiparke Dragice Čadež pa še meditativni pogled na Piran

Podobno: Minoritska cerkev sv. Frančiška

Vir: Zloženka "Križev pot po piranskih cerkvah". Izdalo društvo "Prijatelji zakladov sv. Jurija" Piran, marec 2016

Muzej novejše zgodovine in Pot domov

V Muzeju novejše zgodovine, ki domuje v Cekinovem gradu, ob hali Tivoli, smo si ogledali odlično razstavo, z naslovom, Pot domov. Razstava pripoveduje 26 zgodb ljudi, ki so se vračali iz vojn, proti domu, v različnih časovnih obdobjih. Avtorji so v prostor postavili osvetljene stebre, ki ponazarjajo svetilnike. Na njih lahko preberemo zgodbo določene osebe, v stranski niši pa si lahko ogledamo zanimive predmete, ki so jih prinesli domov.
Razstavo so postavili ob stoletnici začetka bojev na Soški fronti (1915-2015) in ob sedemdesetletnici konca druge svetovne vojne (1945-2015) Zanimiva razstava bo na ogled do 1. septembra 2016.

Ptičja hišica z znamenitim "fičkom", na drevesu, pred Muzejem novejše zgodovine, v Tivoliju.

Osrednji del, baročnega Cekinovega gradu, v katerem domuje Muzej novejše zgodovine Slovenije. Palačo so zgradili leta 1755. po naročilu grofa Leopolda Lamberga. Poimenovali so jo Leopoldsruh. Namenjena je bila oddihu družine, danes bi ji reklu vikend, v njej so prirejali tudi zabave za plemstvo. Skozi desetletja se je zamenjalo kar nekaj lastnikov, po drugi vojni pa so jo nacionalizirali. (zloženka muzeja, 2014)

Leseno stopnišče v Cekinovem gradu

Razstava "Pot domov" je zanimiv prikaz 26 zgodb ljudi, ki so se vračali iz vojn, proti domu, v različnih časovnih obdobjih.

Pot domov, prikaz na zemljevidu, vsaka barva je ena zgodba. Nekateri so imeli do doma zelo dolgo pot, nekateri malo krajšo. 

Najstarejša zgodba na razstavi, je zgodba Andreja Pajka (1789 - 1871) iz okolice Tržiča. Andrej Pajk se je domov vračal iz dveh vojn. Na začetku 19. stoletja se je boril, za avstrijskega cesarja, nekaj let kasneje pa še za Napoleona. Poslali so ga na dolg pohod v Rusijo. Iz obeh vojn je bila pot domov težka, naporna, spremljala ga je lakota, bolezen. Kljub temu, se je vrnil domov in še dolga leta pripovedoval o vojaški službi pod dvema cesarjema, o dveh jetništvih, o 36 deželah in 387 pohodih. Vse to je opisal tudi v svojih spominih. V niši sta razstavljeni, sablja in puška briquet an IX iz začetka 19. stoletja. (Pot domov, Muzej novejše zgodovine, 2015)

Na razstavi, je ob vsaki zgodbi, prikazana pot domov, tudi na zemljevidu. Na tem zemljevidu je prikazana zelo dolga pot domov, Martina Muca (1894 - 1959). Rodil se je v Metliki. Leta 1914. je bil vpoklican, v rodno Metliko pa se je vrnil šele leta 1927. Domači ga niso več pričakovali, saj je bil nekaj let prej razglašen za mrtvega.

Bakrena menažka je bila last avstro-ogrskega vojaka Jožeta Konde iz Črnomlja. Prinesel jo je iz ruskega ujetništva, kjer je doživel in preživel tudi rusko revolucijo. Martin Muc pa je svojo dolgo pot domov, ki ga je vodila tudi skozi Sibirijo, daljno Kamčatko  in Mandžurijo, popisal v dveh knjižicah, z naslovom Skozi Sibirijo.

Slovenski pilot Josip Križaj, se je rodil 13. marca 1911, v Koprivi na Krasu. Boril se je tudi v španski državljanski vojni. Umrl je zelo mlad. Konec leta 1948. so ga poslali na izvidniški polet, v zelo slabem vremenu in letalo je strmoglavilo. Pokopan je v Ljubljani, njegov spomenik pa stoji tudi pred letališčem v Portorožu. 

Spominska knjiga Andreja Zlobca, vojaka kraljevine SHS, se je leta 1921. kot prostovoljec udeležil bojev za južno jugoslovansko mejo z Albanijo

Osebna izkaznica, Andreja Zlobca, iz leta 1933.

Vojaška skrinja Jožefa Fonde iz 20. lovskega bataljona

Vojaški škornji Andreja Zlobca

Predmeti, ki jih je iz vojne domov prinesel škofjeloški mlinar Josip Košir (1872 - 1948), od lesene žlice do ruske abecede. Josip Košir se je bojeval na vzhodni fronti. Tam so ga zajeli in odpeljali v ujetništvo, v Sibirijo. Njegova pot domov je trajala kar šest let.

Človeška iznajdljivost ne pozna meja. Iz vojaške čutarice je nastal skrivni radio.

Voziček za punčke je last Vere Žagar. Leta 1942. so jo skupaj z mamo poslali v koncentracijsko taborišče, na otoku Rab. Od tu pa so ju preselili še v taborišče Gonars. Lakota, pomanjkanje, trpljenje, bolezen. Deklica Vera je našla vsaj nekaj tolažbe ob misli na svoje igrače in voziček, ki ji ga je poslal oče. Vojno je preživela, prav tako pa tudi njen voziček, ki ga še danes skrbno varuje.

8. maj - Ves dan borba! Sovražnik se upira, predati se noče.
9. maj - Ljubljana.
Napočil je dan svobode. Vrnil sem se s partizani domov, v svoboden dom.
Tako je med drugim, v svoj partizanski dnevnik zapisal Marko Vrhunc.

Poletna, praznična uniforma, Jugoslovanske vojne mornarice. Lastnik, poročnik korvete, Ludvik Kožar. Skupaj s sodelavcem sta se, 27. junija 1991, oborožena in v bojnih uniformah, v najetem avtomobilu, odpravila iz Splita proti domu, kamor sta tudi srečno prispela.

Tankovski čeladofon Jugoslovanske ljudske armade.

Ljubljanske foto zgodbe: Tri hiše v eni

Vir: Vodstvo po razstavi

Informativne table ob razstavnih predmetih

Pot domov, Muzej novejše zgodovine, 2015

Grad Gewerkenegg, Mestni muzej Idrija

Znamenitosti Idrije: Grad Gewerkenegg, Mestni muzej Idrija. Grad Gewerkenegg ali rudniški grad, so gradili med leti 1522 do 1533 in kot že samo ime pove, za potrebe rudnika. Sprva kot skladišče za živo srebro in žito, zadnjih 400 let delovanja rudnika pa tudi za delovne prostore vodstva. Po zaprtju rudnika, so bili na gradu različni uradi, šole pa tudi stanovanja.
Danes v gradu domuje Mestni muzej Idrija, ki s svojimi stalnimi in občasnimi razstavami, pripoveduje zgodbo ljudi na idrijskem, dolgo več stoletij in zelo zanimivo.
Mi smo si ogledali stalno razstavo, Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrije ter razstavo o idrijski čipki, z naslovom: Idrijska čipka, z nitjo pisana zgodovina. Tradicija klekljarstva se v Idriji ohranja že tristo let.

Idrijski grad Gewerkenegg so postavili za potrebe uprave rudnika živega srebra. Gradili so ga od leta 1522 do 1533. Nemško ime gradu pomeni, rudniški grad.

Bogato poslikan atrijski del gradu Gewerkenegg, so lepo restavrirali in obnovili

Vhod na grajsko dvorišče z vodnjakom, zadnja stran gradu. Sprva so grad uporabljali kot skladišče za živo srebro in žito

V arkadnem hodniku so nagrobne plošče pomembnih prebivalcev Idrije

Leseno stopnišče idrijskega gradu

Jamski voziček, druga polovica 20. stoletja, Idrija

Jeklenke, posode za živo srebro

Rudarska budilka :) Ob tretji uri zjutraj so tolkli po lesenem plohu in tako opozarjali rudarje, da je čas za odhod na delo. 

Arkadni hodnik, ki je danes zastekljen in poln umetniških slik

Grad Gewerkenegg, v prevodu rudniški grad, so gradili od leta 1522 do 1533. Zgradili so ga za potrebe Rudnika živega srebra. Sprva so tu skladiščili živo srebro in žito, kasneje pa so v gradu uredili prostore za vodstvo rudnika. Sredi 18. stoletja je grad dobil baročno podobo, z arkadnim dvoriščem in dekorativno poslikavo.

V živosrebrnem stolpu, lahko obiskovalci doživijo miniaturni rudarski sestop v idrijsko rudarsko podzemlje. V 500 letih rudarjenja, so izkopali približno 700 kilometrov rovov, pridobili so 107.000 ton živega srebra. Pod Idrijo se nahaja pravi labirint jaškov, s petnajstimi jamskimi obzorji pa so prišli celo pod morsko gladino. (info tabla)

Na dnu živosrebrnega jaška, nas je pričakala kocka velikanka, s kapljicami živega srebra

Kamnita posoda

Jamske svetilke

Tabla s številkami rudarjev, je nekoč stala pred vhodom v Rudnik živega srebra

Razstavni prostor v muzeju. 

Tehtnica za tehtanje živega srebra, iz leta 1830

Utež za tehtanje živega srebra

22. junija 1508. so v Idriji odkrili nahajališče cinabaritne rude. Cinober so shranjevali v lesene sodčke, ki jih lahko vidimo razstavljene v muzeju.

Lepo ohranjen kanape, kakršnih je v grajskih prostorih, še nekaj. Stene gradu krasijo fotografije iz življenja prebivalcev Idrije

Slavnostna dvorana, gradu Gewerkenegg, v Idriji

V Mestnem muzeju Idrija, so uredili spominsko sobo, pisatelja Franceta Bevka s pohištvom iz pisateljevega stanovanja v Ljubljani. Pohištvo, bogato knjižnico in drobne osebne predmete, je muzeju podarila Bevkova žena, leta 1971. (muzej-idrija-cerkno.si)

V idrijskem muzeju je na ogled bogata čipkarska zbirka, klekljanih čipk

Klekljana idrijska čipka, v obliki polža

Srajčka za dojenčka, eksponat čipkarske zbirke v idrijskem muzeju

Veličasten klekljan prt je izdelalo 15 do 20 klekljaric, v sedemdesetih letih 20. stoletja. Meri 300 x 180 centimetrov. Prt je naročil takratni slovenski protokol, kot protokolarno darilo, ki pa ga nikoli niso prevzeli. Danes je prt del Čipkarske zbirke, imenujejo pa ga Jovankin prt

Klekljan ženski top iz leta 2007. Čipkarska zbirka, idrijskega muzeja

Detajl, velike stenske omare s predali za čipke, iz leta 1929. Omara je stala v idrijski prodajalni čipk, firme Franc Lapajne.


Povezano, izlet v Idrijo in Cerkno: Idrija, mesto nad rudnikom

Izlet v Cerkno

Cerkno, od cerkve sv. Ane ...

Laufar Kamanda

Vir: vodstvo po gradu, info table ob eksponatih

muzej-idrija-cerkno.si