Tržiška ali Pollakova kajža

Pollakova, Tržiška ali Zgornja kajža. Tri imena, ki se uporabljajo za čudovito klasicistično palačo, ki stoji v Tržiču, na Muzejski ulici 11. Zgradili so jo po velikem požaru, ki je zajel Tržič, leta 1811, zato ima tudi Zgornja kajža železna polkna in vrata, kot je zahteval odlok, ki so ga izdali po požaru.
Prvi lastnik palače je bila usnjarska družina Pollak. V kleti so ustanovili delavnico za izdelovanje bombažnega blaga in barvarno. Posebej uspešni in znani so bili po modrotisku.
V prvem nadstropju palače, so bili bivalni prostori, danes so tu različne muzejske zbirke. V drugem nadstropju je bil salon, namenjen poslovnim in družabnim dogodkom. Tudi danes je namembnost salona podobna, v ostalih prostorih pa je razstavljena zbirka starega pohištva. Pod streho je bila podstrešna sušilnica, za sušenje blaga in usnja.
Zadnja lastnica kajže, ki je v resnici ogromna palača, je bila Rudolfina Pollak. Ta je leta 1956. palačo podarila Tržiškemu muzeju, ki v njej domuje še danes.

Vitraž na oknu, v drugem nadstropju Tržiške kajže

Ob ohranjenih vodnih rakah, v Tržiču, stoji mogočna, klasicistična palača iz prve polovice 19. stoletja, čeprav ji pravijo kajža, v kateri je bila nekoč Pollakova barvarna in usnjarna.

Čudovita lončena peč

Pogled iz Pollakove kajže na vodne rake

Pogrinjek meščanske družine

Poslikana slavnostna dvorana

Poslikava nad vrati slavnostne dvorane

Čudovit predalnik

Še ena čudovita lončena peč v Pollakovi kajži, okrašena z lovskimi motivi

Stoječa svetilka in knjižna omara sta bili v lasti družine Born. (vodič na vodenem ogledu) Nemška družina Born, je dodobra zaznamovala Tržič in okolico, v najboljšem pomenu besede. Bankir iz Berlina, Julius baron von Born, je leta 1891. odkupil posestvo v Jelendolu. Tu si je postavil dom, gospodarske objekte, naprave za predelavo lesa in domove za zaposlene. Po njegovi smrti je upravljanje posestva prevzel sin, Karl baron Born in ga uspešno vodil vse do 1941. leta. (Znameniti Tržičani)

Detajl stoječe svetilke, družine Born

Bornova knjižna omara

Poslikan strop slavnostne dvorane

Vrata slavnostne dvorane in poslikava nad njimi

"Parket" v slavnostni dvorani

Meščanska jedilnica

Razkošen lestenec

Nabožna slika, Marija z detetom ...

Poslikana lesena skrinja

Kovinski lestenec v pritličju Tržiške oziroma Pollakove kajže.

Povezano, izlet v Tržič:

Tržiški muzej

Tržič, staro mestno jedro

Tržič, od grajskega hriba do tovarne Peko

Tekčeve jaslice

Vir: Tržiški muzej

Muzej krščanstva na Slovenskem

Izlet v Stično na Dolenjskem oziroma obisk cistercijanskega samostana, končujem s foto zgodbo tamkajšnjega Muzeja krščanstva, ki ima svoje prostore v stari prelaturi. Muzej je bil ustanovljen leta 2003. kot Slovenski verski muzej, leta 2006. pa se je preimenoval v Muzej krščanstva na Slovenskem.
V muzeju je na ogled stalna razstava, Zgodovina krščanstva na Slovenskem. Spoznamo zgodovino krščanstva pri nas od nastanka, v tretjem stoletju pa vse do leta 2000. Spoznamo tudi Življenje za samostanskimi zidovi. Ogledamo si lahko: zgodbo o znamenitih stiških rokopisih, samostanske delavnice, zgodbo o življenju patra Ašiča, zbirko umetniških slik in kipov, zbirko starega pohištva, ki ga je muzeju podaril zbiratelj Leopold Kozlevčar, zbirko nabožnih predmetov, kakšna je bila videti srednjeveška knjižnica, pa sobo svetnikov in cerkvenih oblačil pa verjetno še kaj. Res bogata zbirka, kronološko razdeljena in opremljena z informativnimi tablami.
V muzeju hranijo tudi arhiv misijonarja in škofa Friderika Barage iz Male vasi.
Foto zgodba razstavljenih muzejskih eksponatov, po moji izbiri:

Nad vhodom v Muzej krščanstva na Slovenskem, je sončna ura z grboma stiškega samostana in stiškega opata dr. Antona Nadraha. Nad uro je čudovita romanska bifora.

Cistercijana nismo srečali v živo. V muzeju stoji v cistercijana oblečena lutka, v skromni beli kuti, zato jim nekateri pravijo tudi beli menihi. Zanimiva je umetniška slika, olje na platnu, ki jo je sredi 18. stoletja, naslikal neznani slikar, prikazuje pa malega dečka, nadvojvodo Jožefa, ki je kasneje postal cesar Jožef II.

Grb cistercijanskega samostana v Stični. Legenda o začetku gradnje samostana pravi, da kar so menihi čez dan zgradili, se je ponoči podrlo. Nekoč pa se je na kamniti zid priletel ptič in zapel, tu gradite (v latinščini seveda :). Tako so samostan začeli graditi na prostoru kjer stoji še danes, ptič in kamniti zid pa sta ovekovečena na samostanskem grbu. 

Gotski obočni sklepnik z grbom turjaških grofov iz konca 14. stoletja. Turjaški grofje so imeli svojo grobnico v kapeli sv. Jurija, v stiškem samostanu

Cistercijani se sami oskrbujejo. Imajo vrtove, sadovnjak, čebelnjak, nabirajo zelišča, znani so po svojih čajih patra Ašiča, nekoč pa so izdelovali tudi znameniti Stiški sir.

Kotiček v muzeju posvečen najbolj znanem cistercijanu pri nas, patru Ašiču

Sv. Frančišek Ksaverij, zavetnik misijonarjev. Rezbarija v lesu, je delo kiparja in podobarja Ivana Pengova (živel od 1879 do 1932)

Muzej krščanstva v Stični, hrani tudi zbirko starega pohištva, ki ga je muzeju podaril zbiratelj, Leopold Kozlevčar. Na fotografiji je trikotna mizica z vedutami, iz druge polovice 19. stoletja.

V Kozlevčarjevo zbirko starin, spada tudi ta čudoviti vitrinski nastavek iz 19. stoletja

Tlakovanje v stari prelaturi, kjer je danes muzej

Sv. Jurij z zmajem. Kip je stal v cerkvi sv. Jurija na Ptuju, okoli leta 1370. do 1380.

Sv. Vid iz 16. stoletja, kipar ni znan. 

Bronasti grb rodbine stiškega opata Franca Ksaverja barona Tauffererja 1764 - 1784

Tlakovanje v stari prelaturi

Cistercijanska liturgična knjiga, izdana v Parizu, leta 1690. Platnice so iz bukovega lesa, galunskega usnja in medenine. Originalni naslov knjige, Antiphonale Cisterciense, avtor Fredericus Leonard

Anton Ginther (1655-1725) Unus pro Omnibus hoc est: Christus Jesus, Biberbach, 1755

Škoda, ker ni znano, kako dolgo je trajal prepis te knjige. Gre za prepis in prevod iz nemščine. Knjiga v nemškem jeziku je bila izdana 1697. Knjigo z enkratnim rokopisom, v slovenskem jeziku pa so izdali v Škofji Loki, leta 1847. Originalni naslov knjige, Svete bukve za usaki dan mesza (Svete knjige za vse dni v mesecu), Avtor, Franc Kermel

Lesena omara se imenuje, armarij (armarium). V srednjem veku so v njih hranili knjige. Omara je bila premična. Bile so prave male srednjeveške, samostanske knjižnice. Dragocene knjige so bile skrbno varovane. Ključ do armarija je imel le armarius, ki je bil skrbnik armarija.

Tole pa ni navadna punčka, za igranje. To je čudodelni škofjeloški praški Jezušček iz 18. stoletja. Izdelan je iz voska. Iz Prage je "pripotoval" v Uršulinsko cerkev v Škofji Loki, od tam pa v Stično in sedaj ga lahko občudujemo v Muzeju krščanstva, ki ima v svoji zbirki voščenih figuric, več kot trideset predmetov.

Prehod v drugo sobano in stenska poslikava v stari prelaturi

Delček muzejske slikarske zbirke, ki obsega slike od 15. stoletja naprej

Sedeča Marija z otrokom ali Solčavska Marija. Kip je bil izdelan okoli leta 1270-1280, v benediktinskem samostanu, v Gornjem Gradu. V 15. stoletju so ga prenesli v župnijsko cerkev Marije Snežne, v Solčavi, kjer je še danes. Od tu tudi drugo ime. Kip v muzeju je kopija

Glava sv. Janeza Krstnika, je v podružnični cerkvi sv. Janeza Krstnika, v Spodnji Besnici. Kip je bil izdelan okoli leta 1470. Kup v muzeju je kopija


Povezano, izlet v cistercijanski muzej v Stični:

Bazilika Žalostne Matere Božje v Stični

Križni hodnik v stiškem samostanu

Cistercijanski samostan v Stični

Vir; voden ogled muzeja, informacijske table ob eksponatih

www.mks-sticna.si

Grad Gewerkenegg, Mestni muzej Idrija

Znamenitosti Idrije: Grad Gewerkenegg, Mestni muzej Idrija. Grad Gewerkenegg ali rudniški grad, so gradili med leti 1522 do 1533 in kot že samo ime pove, za potrebe rudnika. Sprva kot skladišče za živo srebro in žito, zadnjih 400 let delovanja rudnika pa tudi za delovne prostore vodstva. Po zaprtju rudnika, so bili na gradu različni uradi, šole pa tudi stanovanja.
Danes v gradu domuje Mestni muzej Idrija, ki s svojimi stalnimi in občasnimi razstavami, pripoveduje zgodbo ljudi na idrijskem, dolgo več stoletij in zelo zanimivo.
Mi smo si ogledali stalno razstavo, Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrije ter razstavo o idrijski čipki, z naslovom: Idrijska čipka, z nitjo pisana zgodovina. Tradicija klekljarstva se v Idriji ohranja že tristo let.

Idrijski grad Gewerkenegg so postavili za potrebe uprave rudnika živega srebra. Gradili so ga od leta 1522 do 1533. Nemško ime gradu pomeni, rudniški grad.

Bogato poslikan atrijski del gradu Gewerkenegg, so lepo restavrirali in obnovili

Vhod na grajsko dvorišče z vodnjakom, zadnja stran gradu. Sprva so grad uporabljali kot skladišče za živo srebro in žito

V arkadnem hodniku so nagrobne plošče pomembnih prebivalcev Idrije

Leseno stopnišče idrijskega gradu

Jamski voziček, druga polovica 20. stoletja, Idrija

Jeklenke, posode za živo srebro

Rudarska budilka :) Ob tretji uri zjutraj so tolkli po lesenem plohu in tako opozarjali rudarje, da je čas za odhod na delo. 

Arkadni hodnik, ki je danes zastekljen in poln umetniških slik

Grad Gewerkenegg, v prevodu rudniški grad, so gradili od leta 1522 do 1533. Zgradili so ga za potrebe Rudnika živega srebra. Sprva so tu skladiščili živo srebro in žito, kasneje pa so v gradu uredili prostore za vodstvo rudnika. Sredi 18. stoletja je grad dobil baročno podobo, z arkadnim dvoriščem in dekorativno poslikavo.

V živosrebrnem stolpu, lahko obiskovalci doživijo miniaturni rudarski sestop v idrijsko rudarsko podzemlje. V 500 letih rudarjenja, so izkopali približno 700 kilometrov rovov, pridobili so 107.000 ton živega srebra. Pod Idrijo se nahaja pravi labirint jaškov, s petnajstimi jamskimi obzorji pa so prišli celo pod morsko gladino. (info tabla)

Na dnu živosrebrnega jaška, nas je pričakala kocka velikanka, s kapljicami živega srebra

Kamnita posoda

Jamske svetilke

Tabla s številkami rudarjev, je nekoč stala pred vhodom v Rudnik živega srebra

Razstavni prostor v muzeju. 

Tehtnica za tehtanje živega srebra, iz leta 1830

Utež za tehtanje živega srebra

22. junija 1508. so v Idriji odkrili nahajališče cinabaritne rude. Cinober so shranjevali v lesene sodčke, ki jih lahko vidimo razstavljene v muzeju.

Lepo ohranjen kanape, kakršnih je v grajskih prostorih, še nekaj. Stene gradu krasijo fotografije iz življenja prebivalcev Idrije

Slavnostna dvorana, gradu Gewerkenegg, v Idriji

V Mestnem muzeju Idrija, so uredili spominsko sobo, pisatelja Franceta Bevka s pohištvom iz pisateljevega stanovanja v Ljubljani. Pohištvo, bogato knjižnico in drobne osebne predmete, je muzeju podarila Bevkova žena, leta 1971. (muzej-idrija-cerkno.si)

V idrijskem muzeju je na ogled bogata čipkarska zbirka, klekljanih čipk

Klekljana idrijska čipka, v obliki polža

Srajčka za dojenčka, eksponat čipkarske zbirke v idrijskem muzeju

Veličasten klekljan prt je izdelalo 15 do 20 klekljaric, v sedemdesetih letih 20. stoletja. Meri 300 x 180 centimetrov. Prt je naročil takratni slovenski protokol, kot protokolarno darilo, ki pa ga nikoli niso prevzeli. Danes je prt del Čipkarske zbirke, imenujejo pa ga Jovankin prt

Klekljan ženski top iz leta 2007. Čipkarska zbirka, idrijskega muzeja

Detajl, velike stenske omare s predali za čipke, iz leta 1929. Omara je stala v idrijski prodajalni čipk, firme Franc Lapajne.


Povezano, izlet v Idrijo in Cerkno: Idrija, mesto nad rudnikom

Izlet v Cerkno

Cerkno, od cerkve sv. Ane ...

Laufar Kamanda

Vir: vodstvo po gradu, info table ob eksponatih

muzej-idrija-cerkno.si