Hrušica in Spominski park na Jesenicah

Od Hrušice do Jesenic. Peš seveda. Hrušica je majhno razpotegnjeno naselje ob vznožju Karavank. Spada v občino Jesenice. Najbolj znan Hrušičan je prav gotovo hokejist Anže Kopitar, ki svoj plošček uspešno premika na ameriškem ledu. Hrušica je znana tudi po predoru Karavanke, ki je leta 1906 povezal današnji državi Slovenijo in Avstrijo. Meri častitljivih 7.976 metrov. Pri načrtovanju je sodeloval švicarski arhitekt Albert Valli, ki si je na Jesenicah ustvaril družino in zgradil pravljično lepo secesijsko vilo nedaleč od gimnazije Jesenice. 

Od predora skozi Hrušico do Jesenic je približno pet kilometrov. Pot nas pelje skozi gozd in ob Titovi cesti do moje naslednje zanimivosti, to je Spominski park na Plavžu. Nekdanje jeseniško pokopališče so želeli pozidati, verjetno s stolpnico kot so te, ki obkrožajo park. Na srečo se je našel gospod Janez Pšenica, ki je to preprečil in nastal je Spominski park s kipi znanih krajanov, z grobiščem padlih v drugi svetovni vojni, z vojaško kapelo in kostnico iz prve svetovne vojne, nastal pa je tudi pravi arboretum z okoli dvesto različnih dreves in grmovnic, sprehajalnimi potmi in klopmi za posedanje. Nešteto prostovoljk je v desetih letih ustvarilo to čudovito oazo narave in spominskih obeležij.

Železniški predor Karavanke nad Hrušico so zgradili leta 1906. Gradnjo so začeli leta 1900. Danes povezuje Slovenijo in Avstrijo. Dolg je nekaj metrov manj kot osem kilometrov. Pri načrtovanju predora je sodeloval arhitekt Albert Valli. Dva bunkerja na vrhu je kasneje prispeval okupator med vojno.

Spominska plošča padlim gasilcem v drugi svetovni vojni. Okroglo marmorno ploščo z zvezdo in imeni ter fotografijami padlih gasilcev so na pročelje Gasilskega doma na Hrušici postavili leta 1955.

Osnova čudovite in lepo obnovljene hiše sega v 19. stoletje. Ob njej so tudi gospodarska poslopja, saj je bila to nekdaj kmetija. Kasneje so v njej odprli gostilno in trgovino.

Pritlična hiška z dvokapno streho na čop in z lesenim zatrepom i gankom nosi letnico 1790. Hišo krasijo kamniti okenski okvirji s kovanimi mrežami. Hrušica.

Kapelica ob potoku Jesenica.

Potok Jesenica 

Spominski park na Jesenicah, Cesta Cirila Tavčarja 1. Stoji v predelu, ki se imenuje Plavž. Nekdanje jeseniško pokopališče so v drugi polovici 20. stoletja spremenili v Spominski park in arboretum, ki ga je zasnoval Janez Pšenica. Prostor je rešil načrtovane pozidave in ga skupaj z nešteto prostovoljkami v desetih letih spremenil v zeleno oazo z več kot dvesto različnih dreves in drugih rastlin. 

Detajl vhodnega portala Spominskega parka na Jesenicah v obliki peščene ure. Primerno tudi za počitek golobčkov. 😊

Spominski park Plavž na Jesenicah je botanični vrt v malem. Mimo cvetočih grmičkov in številnih dreves vodijo sprehajalne poti, na katerih so tudi klopi za posedanje.

Jesenice, Spominski park Plavž. Grob delavcev, ki so se ponesrečili pri gradnji železniškega predora Karavanke, 21. november 1904. (informacijska tabla)

Spominski park med jeseniškimi stolpnicami, zeleno srce mesta z več kot dvesto vrstami drevja in grmovnic.

Kamnito litopunkturno znamenje. Avtor Marko Pogačnik. Leta 1995 ga je postavilo Društvo mejnih ved.

Lepo urejeno in vzdrževano Grobišče dvainštiridesetih bork in borcev padlih v drugi svetovni vojni.

Padla v drugi svetovni vojni stara komaj 21 let 😢

Tone Čufar (1905 Jesenice - 1942 Šentvid pri Ljubljani). Bil je pesnik, pisatelj, dramatik, urednik in novinar. Po njem se imenuje gledališče na Jesenicah. 

Spomenik delavcem jeseniške železarne in narodnim herojem: Matija Verdnik - Tomaž, Jože Gregorčič - Gorenjc, Anton Dežman - Tonček in Boris Žvan. Avtorja spomenika, ki je nastal leta 1988, sta arhitekt Gregor Velepec in akademski kipar Jaka Torkar. 

Doprsni kip, na visokem kamnitem podstavku, je izdelal akademski kipar Jaka Torkar.

Sredi cvetočih grmovnic, na visokem kamnitem podstavku, stoji doprsni kip dr. Aleša Stanovnika. Izdelal ga je kipar Evgen Guštin.

Vencelj Perko (1906 - 1991) je bil delavski zaupnik, prvoborec NOB in častni občan občine Jesenice. Avtor spomenika je akademski slikar in kipar Boni Čeh. 

Spominski park Jesenice. Vojaška kapela s kostnico padlih v prvi svetovni vojni.

Vojaška kapela v Spominskem parku na Jesenicah. Zgrajena leta 1929. Ob vhodu so na steno pritrjene bronaste plošče z imeni padlih. Vhodna lopa ima na strehi kip angela delo kiparja Feliksa Tomana.

Arboretum v Spominskem parku na Plavžu.

Spominska kapela s kostnico padlih v prvi svetovni vojni. Zgrajena med leti 1927 do 1929 po načrtih arhitekta Gerhardta Luchmana. Nad lopo je kip angela kiparja Feliksa Tomana iz istega obdobja.

Golobčki se hladijo v zavetju dreves.

Z leseno ograjico obdana cvetlična zasaditev tudi ob glavni ulici, ki pelje skozi Jesenice

Kosovo graščino je leta 1521 zgradil belopeški baron. Še dane je nad balkonskimi vrati ohranjen belopeški grb. Leta 1812 je graščino kupil trgovec Pavel Kos in jo obnovil v neorenesančnem slogu. Po njem so graščino poimenovali. Konec 19. stoletja zgradbo odkupi občina in v njej odpre ljudsko šolo. Med obema vojnama se vanjo vselijo uradi, sodišče in zapori. Danes je v tej čudoviti in razkošni zgradbi Muzej Kosova graščina. (gmj.si)

Modernistična večnadstropna zgradba z valjastimi prizidki je bila zgrajena leta 1935. Načrte je prispeval arhitekt Josip Costaperaria. Prvotno je bila v njej carinarnica, danes je tu sodišče. 

Jeseniške foto zgodbe:

Juliana Trail - Od Jesenic do Blejske Dobrave

Vir: Informacijska tabla pred Spominskim parkom

Register NKD

Čudežni Kobarid

12. etapa Juliane Trail se konča v Kobaridu. Sprehodili smo se skozi gručasto naselje, ki leži na terasi nad reko Sočo in ob vznožju 309 metrov visokega Gradiča. Na vrhu stoji cerkev sv. Antona Padovanskega iz 17. stoletja in osmerokotna kostnica  z arkadami v treh nivojih, ki so jo zgradili septembra, leta 1938. V njej so pokopani vojaki padli na soški fronti.

Tako kot Tolmin in druga naselja v Posočju, je tudi Kobarid doživljal težke čase, v obeh svetovnih vojnah. V spomin in opomin na prvo svetovno vojno, je na Gregorčičevi ulici muzej posvečen soški fronti. 

Kot da vojne niso dovolj, je te lepe kraje ob Soči prizadel še potres. Danes si je Kobarid opomogel od vsega hudega. Nadstropne hiše, kobariškega tipa, ob ozkih ulicah, so obnovili. Skoraj v vsaki ponujajo turistične namestitve. Ljudje se ukvarjajo v glavnem s turizmom. Reka Soča je čudovit poligon za različne adrenalinske športne dejavnosti. In navdušencev jim zlepa ne zmanjka. Pohodniških poti je ogromno. Tudi gostišč in dobre hrane je v Kobaridu na pretek in vsak lahko najde kaj zase. Tu je tudi ena redkih, če že ni edina mlekarna Planika, ki je v slovenskih rokah.

V središču starega trškega jedra stoji triladijska cerkev Marije vnebovzete, ki so jo gradili med leti 1824-1832. Prezbiterij je starejši. V bližini stoji celopostavni spomenik slovenskega pesnika Simona Gregorčiča, delo kiparja Jakoba Savinška.

Preden se povzpnemo po križevi poti do kostnice, velja obiskati tudi Mrzli Studenec z izvirom energijsko bogate zdravilne vode. Je se ob vznožju Gradiča, takoj ko stopimo skozi kamniti portal, na desni strani.

Kobarid je čudovito naselje, polno zgodovine, arhitekture in različnih zanimivih detajlov na pročeljih hiš. Ima bogato kulturno in naravno dediščino in vredno ga je obiskati. 

Jutri pa pot pod noge in veselo proti še enemu Posoškemu biseru, Bovcu.

Velikanski spomenik, kakršnega si slovenski pesnik Simon Gregorčič tudi zasluži, je delo kiparja Jakoba Savinška (4. februar 1922. Kamnik - 17. avgust 1961. Kirchheim, Nemčija). Simon Gregorčič je od leta, 1868. do 1873. živel v Kobaridu. Celopostavni Gregorčičev spomenik stoji na Trgu svobode v Kobaridu. Postavili so ga leta 1955.

TIC Kobarid, Trg svobode 16. Tu se oskrbimo z zloženkami za raziskovanje Kobarida in Posočja.

Cerkev Marijinega vnebovzetja stoji v središču Kobarida. Njena zasnova sega v 17. stoletje. Sprva gotska cerkev je bila v drugi polovici 19. stoletja barokizirana. 

Kobarid. Cerkev Marijinega vnebovzetja. Najstarejši del cerkve je prezbiterij. Baročni oltar iz marmorja je, leta 1716, izdelal kipar iz Gorice, Pasqual Lazzarini (1667-1731). Goriški slikar Clemente Del Neri (1865-1943) je poslikal prezbiterij konec 19. stoletja. 

Hrabroslav Volarič, slovenski skladatelj je bil rojen v Kobaridu, 14. novembra 1863. Umrl je v Devinu, 30. septembra 1895, star komaj 31 let. Doprsni kip skladatelja je v Kobaridu, na Trgu svobode, je delo kiparja Borisa Kalina (24. junija 1905. Solkan - 22. maj 1975. Ljubljana). Postavili so ga leta 1952.

Kobarid. Muzej na prostem. STOP orožju!

Mačji lepotec iz Kobarida 💜

Dvostranski lipov drevored v Kobaridu

Cerkev Marijinega vnebovzetja in kamniti portal, ki vodi na 309 metrov visoki Gradič.

Gradič nad Kobaridom in ena od štirinajstih postaj Križevega pota

Postaja Križevega pota na Gradiču nad Kobaridom

Gradič nad Kobaridom. Italijanska kostnica na vrhu Gradiča s cerkvijo sv. Antona Padovanskega iz 17. stoletja. Osmerokotno kostnico v treh nivojih so zgradili septembra leta 1938. V njej so pokopani padli vojaki na Soški fronti. 

Enoladijska cerkev sv. Antona Padovanskega, na Gradiču nad Kobaridom, je bila posvečena 16. septembra 1696.

Cerkev sv. Antona Padovanskega na Gradiču nad Kobaridom je nekoč obdajalo prazgodovinsko naselje. Večji del naselja so ob gradnji kostnice, ki je bila dokončana leta 1938, uničili.

Kamniti vojaški nagrobniki ob kostnici so bili prvotno na bovškem vojaškem pokopališču

Pogled z Gradiča na Kobarid.

Kamnita hiška ob kostnici na Gradiču nad Kobaridom. 

Ob vznožju Gradiča najdemo Mrzli Studenec. Tu je izvir energijsko bogate zdravilne vode.

Ob Mrzlem Studencu je bila že od nekdaj posajena lipa. Predniki so verovali v čaščenje svetega drevesa in izvira pri njegovih koreninah. Za inkvizicijo v Čedadu je bilo to krivoverstvo. 16. avgusta 1331. je križarska vojska izruvala sveto drevo in zamašila izvir studenca. Med leti 2014-2017. so v počastitev prednikov na Kobariškem posadili lipo in okoli nje postavili kamnita znamenja. Tudi izvir zdravega studenca znova deluje. (informativna tabla)

Kobarid, Gregorčičeva cesta. Strnjen niz hiš na obeh straneh ceste, vsaka s svojo zgodbo. Škoda, da ne poznamo vseh.

Kobarid. Detajl hiše Polonka, ki je mlajša sestra Hiše Franko, kjer kraljuje znana kuharica Ana Roš.

Kobarid, Gregorčičevo ulico obdaja strnjen niz nadstropnih hiš

Kobarid, Gregorčičeva ulica. Lepo obnovljena hiša z razgibanim pročeljem in številnimi detajli, ki so jih pri obnovi ohranili.

Detajl hiše na Gregorčičevi ulici v Kobaridu. Lastniki so očitno navdušeni nad potovanji. Kovček je kar pred vrati, vedno pripravljen 😊

Nadstropni dvorec na Gregorčičevi 10 v Kobaridu. Danes v njem domuje Kobariški muzej prve svetovne vojne. Pred muzejem stojita top in granata. Predtem je bila to stanovanjska hiša. V njej je bival narodni heroj Sergej Mašera. Po njem so hišo poimenovali Mašerov dvorec.

Cvetlična dekoracija na Gregorčičevi ulici v Kobaridu. Lepo.

Kobarid, Gregorčičeva 8. Na širokem polkrožnem portalu je letnica 1679. V hiši je danes Informacijski center Pot miru. 

Detajl hiše na Gregorčičevi ulici 16 v Kobaridu. Nad kamnitim portalom je bifora s kamnito obrobo. Ob hiši je kamnita klop. Nadstropna hiša ima kar enajst osi. Zgrajena je bila v 19. stoletju.

Kobarid, Gregorčičeva 20, Dom Andreja Manfrede. Nadstropna, zidana hiša s štirikapno streho je iz začetka 20. stoletja. V hiši se je rodil Andrej Manfreda (8. november 1908. - 7. julij 1943.) Študiral je na liceju v Vidmu, kjer je branil narodne pravice Slovencev. Bil je član organizacije TIGR in antifašist. Umrl je v italijanskem zaporu, star komaj 34 let. Na pročelju stavbe je spominska plošča. Hišo je odkupila občina Kobarid in jo po potresu, leta 1998. zelo lepo obnovila. Od junija leta 2002. v njej domuje knjižnica Cirila Kosmača Tolmin, enota Kobarid.

Hiša na Gregorčičevi 43 v Kobaridu. V njej je bila nekoč furmanska gostilna. Zgrajena je v drugi polovici 19. stoletja. Razgibano pročelje krasita tudi dva kamnita portala z zanimivima sklepnikoma. Na portalu je letnica 1871.

Portal z zanimivim sklepnikom, letnico 1871. in imenom lastnika hiše.

Arhitektura, kobariška hiša in s prodniki tlakovano dvorišče.

Podhod v Kobaridu, ki vodi proti Napoleonovemu mostu, so z razgibanim mozaikom polepšali učenci osmega razreda osnovne šole Simona Gregorčiča Kobarid s svojo mentorico.

Kanjon reke Soče pod Napoleonovim mostom v Kobaridu in začetek 13. etape Juliane Trail, od Kobarida do Bovca.

Povezano:

12. etapa Juliana Trail, Tolmin - Kobarid 

Vir:

Register NKD

Katalogi in zloženke Posočje