Grad Snežnik in Žerovnica na Notranjskem

Naše raziskovanje prelepe Notranjske smo nadaljevali na gradu oziroma dvorcu Snežnik. Stoji ob vznožju istoimenske gore, obdan z gozdovi, za katere Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi Vojvodine Kranjske iz 17. stoletja pravi, da segajo vse tja do Turčije. Današnja podoba dvorca je iz 19. stoletja, prav tako čudovit park z drevoredi, ki ga obdaja. Na srečo je dvorec preživel vojno vihro pa tudi povojno, ko je iz številnih gradov in dvorcev izginila skoraj vsa oprema. Danes je v dvorcu muzejska zbirka s čudovitim pohištvom, slikami in drobnimi predmeti, ki pripovedujejo zgodbo o življenju plemiških družin, ki so tu občasno bivale.

Okoli dvorca in manjšega jezera je speljana sprehajalna pot, s katere se vidi tudi vhod v jamo Mali Obrh. Tu izvira tudi potok z enakim imenom. Jama ni odprta za obiskovalce. Ob robu parka stojijo gospodarska poslopja, tu so bila tudi stanovanja za vodje gozdarjev. V eni od zgradb je delovala prva slovenska gozdarska šola. Na posestvu so imeli tudi vrtnarijo v kateri so vzgojili Snežniško vrtnico. Po drugi vojni se je skoraj povsem izgubila. Na srečo jo je nekdo našel in v botaničnem vrtu Volčji Potok so jo uspešno razmnožili, tako da danes ponovno krasi grajski park. Gospodarska poslopja so danes bolj ali manj neizkoriščena. Nekoč je bilo tu gostišče, ki je bilo znano po odličnih kremšnitah, baje so bile boljše od tistih slavnih, na Bledu.

Po ogledu dvorca in parka smo se odpravili na pozno kosilo v Žerovnico. To je mala a zelo lepa in slikovita vasica v osrčju Notranjske. Nadstropne hiše so nanizane na obeh straneh ceste, za njimi pa so dvorišča, gospodarska poslopja in širna polja. Vas na eni strani omejuje potok Žerovnščica, na katerem je bilo nekoč kar nekaj mlinov, na drugi strani pa čudovita Herblanova kašča za katero pravijo, da je stara častitljivih štiristo let.

V Žerovnici je poskrbljeno tudi za izletnike. V vasi je turistična kmetija ter gostilna in pizzerija, da o naravi niti ne govorim. Mi smo obiskali slednjo, kjer so nam postregli z odlično hrano, ki je lepo zaokrožila nepozaben izlet po deželi Notranjski.

Grad Snežnik stoji skoraj na koncu Notranjske. Čudoviti grad kot ga vidimo danes je nastal v drugi polovici 19. stoletja. Grad je obnovila nemška plemiška družina Schonburg-Waldenburg.

Grad Snežnik obkroža velik park v katerem ponovno uspeva lepa Snežniška vrtnica

Snežniška vrtnica je bila vzgojena v snežniški vrtnariji, v drugi polovici 19. stoletja

Jezero ob gradu Snežnik. Okoli gradu je speljana slikovita sprehajalna pot.

Grajski izvir Malega Obrha.  Za kamnitim pročeljem se skriva kraška jama z enakim imenom. Dolga je 305 metrov in globoka 69 metrov. Jama ni odprta za obiskovalce. (katasterjam.si)

Okrogli stolp, s stožčasto streho, skriva polžasto stopnišče.

Grajski park je tudi danes lepo urejen in vzdrževan. 

Kot lastniki prvotnega gradu, ki je bil precej manjši od današnjega lepotca, se omenjajo gospodje Snežniški. Po njih se grad tudi imenuje. Skozi stoletja so se tu vrstile pomembne kranjske plemiške družine: Lamberg, Scheyer, Eggenberg, Auersperg - turjaški grofje, Lichtenberg in zadnja pred nacionalizacijo, Schonburg-Waldenburg. (zloženka grad Snežnik, Narodni muzej Slovenije, 2018)

Kamnita skulptura žabe v parku gradu Snežnik

Ničelni kamen, ki stoji v parku gradu Snežnik, so postavili okoli leta 1910. Označeval je izhodiščno točko snežniških gozdnih poti. 

Štirivrstni lipov drevored so posadili konec 19. stoletja

Gospodarsko poslopje gradu Snežnik je danes bolj prazno. Od leta 1867. do 1875. je na posestvu delovala prva slovenska gozdarska šola

Lovski in polharski muzej

Konec 19. stoletja je ob gradu Snežnik, nastal obsežen kompleks gospodarskih poslopij in stanovanj za gozdarje

Nekdaj obrambni stolp in notranji leseni gank

Vstopimo v notranjost gradu Snežnik. Stara železna vrata imajo še danes vidne sledi sulic in drugega orožja.

Luiza in princ Jurij Schonburg Waldenburg. Zakonca, ki imata velike zasluge za današnji videz gradu Snežnik. Portreta, olje na platnu, sta nastala leta 1910, na podlagi njunih fotografij iz leta 1871.

Grb plemiške družine Schneeberg, ki naj bi bili prvi znani lastniki gradu Snežnik. Po njih je grad dobil ime.

Turška sablja iz časa turških vpadov.

Portreta dveh plemičev v grajski jedilnici

Leseni strop v biljardni sobi, danes je tu poročna dvorana

Portret princa Hermana izdelan leta 1910. Bil je zadnji plemiški lastnik dvorca Snežnik. 

Obokan in poslikan strop v eni od sob

Čudovito pohištvo, ki danes krasi muzejske sobe, je bilo last grajske plemiške družine.

Spalnica z bidermajerskim pohištvom.

Detajl lončene peči 

Del sobe zakrit s poslikanim paravanom je bil rezerviran za "kopalnico"

V drugem nadstropju gradu Snežnik se nahaja Egipčanska soba oziroma salon. Opremljen je s secesijskim pohištvom in okrasjem v duhu takratne "egiptomanije". 

V Egipčanski sobi je čudovita skrinjica, zaradi velikosti bi ji lahko rekli kar skrinja, za nakit. Na pokrovu je bronast kipec plavalke.

Salon z baročnim pohištvom in slika na zidu z motivom kužka.

Ste za partijo šaha? Šahovska mizica je pripravljena

Kamnit tlak v sobani v pritličju, ki je najstarejši del gradu Snežnik

Hladilna skrinja iz konca 19. stoletja in lep šopek snežniških vrtnic

Kamnita Herblanova kašča, stoji pod cerkvijo sv. Pavla, v Žerovnici na Notranjskem. 

Pravi "cuker" med kaščami je čudovita, dobro ohranjena in vzdrževana Herblanova kašča v Žerovnici na Notranjskem. 

Staro vaško jedro Žerovnice na Notranjskem, sestavljajo dve vrsti nadstropnih hiš ob cesti. Zasnovano je bilo sredi 19. stoletja. Za hišami so polja in travniki, Lepa vasica. Vaško jedro zaključuje Herblanova kašča.

Ob stopnišču, ki vodi do potoka Žerovnščica, stoji spomenik padlim v drugi svetovni vojni iz Žerovnice in okolice. Spomenik je pokončna naravna skala. Postavili so ga leta 1959. Zasnovala sta ga arhitekta Anton Bitenc in Alenka Lenarčič.


Enodnevni izlet na Notranjsko:

Planina pri Rakeku

Tabor v Cerknici

Lepota poslikanih lesenih stropov

Vir:
voden ogled gradu Snežnik
stareslike.cerknica.org
sistory.si/Iz zgodovine snežniške graščine

Slovenske Konjice

Foto sprehod po Starem trgu, najstarejšem delu Slovenskih Konjic. Razprostira se med župnijsko cerkvijo sv. Jurija pa vse do reke Dravinje, ko preide v Mestni trg. Konjiški Stari trg ima bolj videz ulice kot trga. Na dva dela ga deli potok, ki teče skozenj in je nekaj edinstvenega. V starih mestnih jedrih, na Slovenskem, še nisem videla, da bi potok tekel po sredini ceste pa sem jih do sedaj obredla kar nekaj. Potok ima več imen. Meni je najbolj všeč Gospodična. Po legendi o konjiškem zmaju, ki je živel pod Konjiško goro, kjer je varoval jezero. Vsako pomlad so mu morali Konjičani darovati mlado dekle, da ni poplavil Konjic. Nekega dne pa je v Konjice prijezdil vitez Jurij, ki je premagal strašnega zmaja in rešil mesto in mladenke. Zato nekateri simpatičen potok imenujejo tudi Zmajeva slina ali Zmajeva kri. Pogumni vitez Jurij pa je v zahvalo dobil mogočno cerkev sv. Jurija, ki stoji na začetku starega mestnega jedra.

Ko so se rešili zmaja, je pod goro začel nastajati trg, ki se v pisnih virih prvič omenja že leta 1146. Danes je Stari trg zelo lepo urejen. Krasijo ga v glavnem nadstropne hiše, v strnjenem nizu, s secesijskimi pročelji in čudovitimi portali. Nekatere so poslikane s freskami sv. Florjana, v spomin na več požarov, ki so tekom stoletij zaznamovali Konjice. Zasnova večine hiš sega v 16. in 17. stoletje. Verjetno je v marsikatero vgrajen kamen, ki so ga prinesli iz propadajoče Žičke kartuzije. Današnja podoba je nastala v 19. stoletju.

Popolnoma upravičeno se mesto Slovenske Konjice ponaša s številnimi evropskimi nagradami tako za urejenost mesta kot za izjemno ponudbo kulturnega turizma. Leta 2017. so Slovenske Konjice prišle med pet finalistov za naziv Evropska destinacija odličnosti (EDEN), vendar je zmagalo primorsko mesto, Koper.

Če mi ne verjamete, preverite sami. 😎

Hiša oziroma palača na Starem trgu 36 je nastala na začetku 20. stoletja. Nadstropna hiša s frčadami in stolpiči je zgrajena v secesijskem slogu. V njej je bila prvotno hranilnica.

Vhodni, secesijski portal palače in nekdanje hranilnice na Starem trgu 36

Najstarejši del Slovenskih Konjic je današnji Stari trg, ki je po videzu bolj ulica kot trg. Je zelo simpatičen trg. Na dve polovici ga deli potok, ki ima več imen: Gospodična, Zmajeva kri oziroma Zmajeva slina. Eno polovico ceste so namenil avtomobilom, drugo pa pešcem. 

Osrednji del nadstropne hiše na Starem trgu 22, z vhodnim portalom z ohranjenimi lesenimi vratnicami in fresko sv. Družine v nadstropju iz leta 1893.

Detajl lesene vratnice z renesančnimi motivi.

Pritlična secesijska lepota 😎

Palača na Starem trgu 12 ima čudovito bidermajersko pročelje. Zgradili so jo na začetku 19. stoletja. Danes je lepo obnovljena, kaj je v njej se pa vidi 😎

Nadstropna hiša s secesijskim pročeljem na Starem trgu 8, ima na sklepniku letnico 1867

Relief na pročelju hiše Stari trg 8

Freska sv. Florjana (tudi zavetnik gasilcev) na pročelju hiše na Starem trgu 2. Konjice so v svoji zgodovini večkrat pogorele. Po zadnjem požaru so zgradili kamnite hiše z gradbenim materialom, ki so ga dobili v razpadajoči Žički kartuziji.

Idila ob reki Dravinji, ki teče tudi skozi staro mestno jedro Slovenskih Konjic.

Ob reki Dravinji v Slovenskih Konjicah

Nadstropna hiša na Starem trgu 2, s fresko sv. Florjana na pročelju, je bila zgrajena v 17. stoletju. Iz tistega časa je pritlični del. Današnjo podobo s fresko in litoželeznim balkonom, je dobila v 18. stoletju.

Staro mestno jedro, Stari trg v Slovenskih Konjicah, s strnjenim nizom, v glavnem nadstropnih hiš, na obeh straneh ceste.

Štirje kipi konjskih glav krasijo most čez reko Dravinjo. Ta povezuje Stari in Mestni trg v Slovenskih Konjicah.

Hiša na Starem trgu 7, je v osnovi iz 17. stoletja. Secesijsko pročelje je dobila na začetku 20. stoletja. V njej je bil bil nekoč sedež okrajnega glavarstva.  

Konjice so dobile ime Slovenske Konjice 6. julija 1934, v času stare Jugoslavije, da bi jih ločili od bosanskega mesta Konjic. 

Nadstropna palača na vogalu Starega trga in Celjske ceste 2 je v osnovi iz prve polovice 19. stoletja.

V palači na Starem trgu 15 domuje Mestna galerija Riemer s stalno razstavo slikarskih del od renesanse do danes in zbirko starega pohištva.

Kužno znamenje z osrednjim kipom sv. Florjana, so postavili v 18. stoletju. Ob njem so kipi sv. Frančiška Ksaverija, sv. Roka, sv. Jurija in sv. Janeza Nepomuka. Kipe je ustvaril konjiški kipar Franc Zamlik.

Zasnova hiše na Starem trgu 25 je iz konca 16. stoletja. 

Hiša na Starem trgu 27 je iz 18. stoletja. V timpanonu ima konja, ki je simbol in zaščitni znak Slovenskih Konjic.

V hiši na Starem trgu 29 domuje občina Slovenske Konjice. Občinska zastava ima dve polji, rumeno in belo. Na njej je grb v obliki ščita in beli konj na rdečem polju. Prvotni grb je bil beli konj na zelenem polju in z modrim nebom. Zaradi številnih požarov, ki so večkrat uničili Konjice, so grb spremenili in tak je še danes.

Nadstropna palača s pomolom (erker) na kamnitih konzolah, na Starem trgu 31, je v osnovi iz druge polovice 16. stoletja. Bolj baročno podobo je dobila v 19. stoletju. 

Steber z Brezmadežno (Imakulato).Kip je delo konjiškega kiparja Franca Zamlika (1708-1758)

Kužno znamenje ob cerkvi sv. Jurija

Del dolge, nadstropne hiše na Starem trgu 39, krasi leseni portal z letnico 1833. Zasnova hiše je iz 17. stoletja, v 19. stoletju je dobila današnjo podobo. V nadstropju je freska sv. Florjana v belem okvirju, ki jo umeščajo na začetek 17. stoletja.

Sv. Florjan, zaščitnik gasilcev, ki so jih v Konjicah velikokrat potrebovali, saj so kar štiri krat pogorele. Freska je na pročelju hiše Stari trg 39. Njen nastanek sega na začetek 17. stoletja in so jo večkrat obnavljali. 

Dvorec Trebnik obdaja park z drevesi. Zasnova dvorca sega v prvo polovico 17. stoletja. Kompleks najdemo na Grajski cesti 4, za župniščem.


Enodnevni izlet na Štajersko:

Žička kartuzija in Špitalič

Svetišče na Sladki Gori

Sv. Rok v Šmarju pri Jelšah

Nadžupnijska cerkev sv. Jurija v Slovenskih Konjicah

Vir:
dravinjskadolina.com
Register NKD
tic.konjice.si
Zloženka Slovenske Konjice v objemu žlahtnih zgodb, TIC Slovenske Konjice, 2018