Barvitost slikarke Helene Vurnik

Helena Kottler Vurnik se je rodila na Dunaju, 26. septembra 1882. v bogatejši meščanski družini. Obiskovala je šolo za dekleta in se navdušila za risanje in slikanje. Kljub nasprotovanju družine, se je Helena usmerila v umetnost in obiskovala dekliško meščansko šolo, kasneje pa tudi risarsko šolo in tečaje, ki so bili v tistem času dostopni dekletom. Po zaključku šolanja je dobila štipendijo in se odpravila na umetnostni potep po Italiji. Po vrnitvi se je zaposlila kot ilustratorka pri časopisu.
Helenino življenje se je drastično spremenilo leta 1913, ko je spoznala novopečenega slovenskega arhitekta Ivana Vurnika. Spoznala sta se, na Dunaju, pri biologu prof. Francu Megušarju, ki je bil rojen v Kamni Gorici. Zanj sta risala različne botanične motive. Istega leta sta se poročila in na začetku leta 1915. zapustila svetovljanski Dunaj ter se preselila v Radovljico, v rojstno hišo Ivana Vurnika, ki stoji še danes.
Helena Vurnik je odtlej ustvarjala umetnine po naročilu cerkve in svojega moža. Skupaj sta ustvarila kapelo v Trstu, njuno prvo skupno naročilo. V Ljubljani stoji njuna palača Zadružne gospodarske banke, ki jo je Helena poslikala od zunaj in znotraj in upravičeno je ena najbolj fotografiranih znamenitosti Ljubljane. Njuno delo se je tako zelo prepletalo, da je včasih nemogoče ugotoviti kaj je kateri ustvaril. Tako je pri mozaikih, mašnih plaščih, baldahinih, praporih.
Mozaike na pročelju ljubljanske cerkve sv. Petra je ustvarila Helena Vurnik. Kot Kristusa je upodobila svojega sina Nika, ki so ga med vojno ubili fašisti. Od izgube sina si ni nikoli povsem opomogla. Umrla je v Radovljici 4. aprila 1962.

Detajl stenske poslikave Zadružne banke, na Miklošičevi ulici, ki jo je poslikala slikarka Helena Vurnik.

Helena Vurnik je lesene pulte, nekdanje Zadružne gospodarske banke okrasila z barvitimi geometrijskimi liki.

Poslikane stene krasijo odprtine s pridihom Orienta.

Slovenska ikonografija, dekle z avbo

Vinska trta, polja ...

Kip Franceta Kralja iz leta 1922.

Notranja in zunanja poslikava Zadružne banke je delo slikarke Helene Vurnik

Vitraj na stropu

Palača na Miklošičevi 8 je bila nekoč banka, danes ima v njej prostore Zemljiška knjiga

Skozi orientalski prehod vodijo spiralne stopnice v prvo nadstropje in v klet

Vitraj na oknu. Stopnišče vodi v stanovanjski del palače

Dr. Janez Evangelist Krek (27.11.1865-8.10.1917), duhovnik, pisatelj, organizator, človek z velikim socialnim čutom. Ustanavljal je hranilnice in posojilnice v katerih so kmetje varčevali in dobili posojilo z nizko obrestno mero. Ustanavljal je tudi delavska društva, Zadrugo za gradnjo stanovanj ... (ognjišče.si) Kip se nahaja v preddverju nekdanje Zadružne banke.

Palača nekdanje Zadružno gospodarske banke je nastala proti koncu secesijskega obdobja. Zgrajena je bila leta 1922. po načrtih slovenskega arhitekta Ivana Vurnika. Poslikava pročelja in notranjosti je delo njegove žene, slikarke Helene Vurnik.

Na Dunaju rojena slikarka Helena Vurnik, se je po poroki z našim arhitektom preselila v Radovljico. Pri svojem slikarskem ustvarjanju je zelo rada uporabljala slovenske nacionalne barve, kot so bela, modra in rdeča. 

Vhod v palačo

Niz secesijsko okrašenih pomolov in banjasto oblikovan napušč. 

Mozaik na pročelju cerkve sv. Petra v Ljubljani. Helena Vurnik je kot Jezusa upodobila kar svojega tragično preminulega sina Nika Vurnika. 

Pročelje cerkve sv. Petra z mozaiki Helene Vurnik. Jezus in evangelisti. 

Freska nad glavnim vhodom v cerkev sv. Petra

Detajl vezenine na baldahinu, po predlogi Ivana Vurnika

Okvirji Križevega pota, v cerkvi sv. Petra, so delo arhitekta Ivana Vurnika

V eni od stranskih kapel je, nekdaj oltarna slika, danes pa očem skrita, velika slika slikarke Helene Vurnik. Na njej je upodobljena Mala Terezija

Barvita orgelska omara in korna ograja sta narejeni po načrtih Ivana Vurnika

Okrogli mozaik delfina nad stranskim vhodom, ki ponazarja vstajenje

Hiša, dom družine Vurnik, na Finžgarjevi ulici v Ljubljani. Visoko pritlična vila z vrtom je zgrajena po načrtih Ivana Vurnika, leta 1922. Leta 1931. so po njegovih načrtih vilo dozidali.

Podobno:

Od Plečnikovih zapornic do ...

Vir: Voden ugled z umetnostnim zgodovinarjem
Helena Vurnik, Slikarka in oblikovalka, Narodna galerija, 2017

Gorica - Gorizia

Obiskali smo Gorico, starejšo sestro naše Nove Gorice. Glede na to, da je med njima razlika v letih skoraj tisoč let, bi lahko rekli tudi pra, pra ... babico. 😉 Kakorkoli že, Gorica je lepo mesto, polno zgodovine, čudovitih palač, cerkva, spomenikov in trgov. Nekoč smo bili veseli številnih modnih trgovin z oblačili, danes pa se lahko bolj posvetimo številnim mestnim znamenitostim.
Gorica se prvič omenja že leta 1001. Danes je Gorica glavno mesto Goriške pokrajine, ki je del dežele Furlanija - Julijska krajina. V njej živijo različni narodi, med njimi je številna slovenska narodna manjšina. Delujejo v slovenskih društvih, ki so svoj dom znova našla v Fabianijevi palači Trgovskega doma.
Glede na to, da je to foto blog, naj fotografije povedo zgodbo o delčku starega mestnega jedra Gorice.

Ob mestnem parku stoji umetelno izrezljana meteorološka hišica. Postavili so jo leta 1895.

Beneško - gotska palača na Korzo Verdi v Gorici

Slovenski arhitekt Maks Fabiani je zadnja leta življenja preživljal v Gorici. Tu je leta 1962. umrl. Rodil se je leta 1865. v Kobdilju blizu Štanjela. Leta 2015. so ob mestnem parku in v bližini palače Trgovskega doma, ki so jo zgradili po njegovih načrtih, postavili doprsni bronasti kip našega arhitekta.

Pietro Zanutti, pesnik, ki je objavljal v furlanskem jeziku. Leta 1911. so mu postavili spomenik v mestnem parku. Doprsni kip na visokem, monumentalnem podstavku z reliefom, je delo kiparja iz Vidma.

V goriškem mestnem parku je dobil svoj prostor tudi slovenski pesnik Simon Gregorčič

Mestni park, ob Korzo Verdi, so uredili leta 1863. Krasi ga okrogli vodomet. V njem je veliko sredozemskih in eksotičnih rastlin, med katere so umestili spomenike pomembnih mož. Spomenika pomembne ženske, tu nisem opazila 😎

Trgovski dom v Gorici. Čudovito, vogalno, secesijsko palačo so postavili med leti 1903. do 1905. po načrtih slovenskega arhitekta Maksa Fabianija. V palači so bile trgovine, banka, različna slovenska društva, restavracija, telovadnica, gledališče, knjižnica, čitalnica, nekaj stanovanj in verjetno še kaj. Palačo so zgradili na pobudo Henrika Tume in za potrebe goriških Slovencev. 

Palača Alvarez na ulici Armando Diaz 5, je bila zgrajena med leti 1753. do 1758. V njej je bila sirotišnica. V prvi svetovni vojni je bila tu vojaška bolnišnica, kar je ostala vse do osemdesetih let 20. stoletja. Danes je v palači Alvarez sedež Videmske univerze v Gorici. V njej domujejo tudi Pokrajinski arhiv, muzej in knjižnica. (consunigo.it)

Palača Gimnastične zveze v Gorici, vse od leta 1868. na ulici Rismondo. 

Secesijska palača na Korzo Verdi

Korzo Giuseppe Verdi v Gorici

Del pokrite tržnice v Gorici, ob Korzo Verdi

Palača goriške pošte, ki je zaradi visokega stolpa videti kot cerkev, je bila zgrajena med leti 1931. do 1933.

Neptunov vodnjak iz prve polovice 18. stoletja. Stoji na Trgu zmage - Piazza della Vittoria. Trg je znan tudi kot Travnik, kar je nekoč ta prostor tudi bil. 

Osrednji del palače, s kamnitim balkonom na konzolah in nišo s kipom, na ulici Carducci v Gorici

Kapela Svetega Križa - Capella dell'esaltazione della croce, s črno kupolo na zvoniku. Baročno kapelo so postavili leta 1746. po naročilu grofa Avguština Codellija in spada v kompleks palače Kobenzl - Codelli.

Baročno pročelje kapele sv. Križa

Palača Cobenzl Codelli je iz 16. stoletja in stoji na ulici Carducci. Palačo je postavil grof Janez Kobenzl, leta 1587. Kasneje jo je kupila goriška plemiška družina Codelli. Ti so palačo povečali in jo 1794. podarili mestu, ki je v njej uredilo sedež goriške nadškofije, kar je še danes. 

V palači Cobenzl je služboval tudi zadnji goriški nadškof, ki je bil slovenskega rodu. Frančišek Borgia Sedej se je rodil leta 1854. v Cerknem. Na njegovi rojstni hiši, na Bevkovi ulici, stoji spominska plošča

Dvonadstropna palača z romanskimi biforami

Jezuitska cerkev sv. Ignacija in strnjen niz palač pod Goriškim gradom

Secesijska palača

Palača z dvema triforama v osrednjem delu, na Trgu - Piazza Vittoria 41. V atriju palače je vhod v mestni kino

Mestni kino v Gorici

Še en selfi velikega boga morja, Neptuna 😉

Večjezična spominska plošča, tudi v slovenskem jeziku, na pročelju ene od palač na Piazza Vittoria. Na tem trgu, ki je bil nekoč travnik, so aprila 1714. usmrtili enajst voditeljev Tolminskega kmečkega punta.

Pod grajskim hribom je predor, nad predorom pa stopnišče, ki vodi do Goriškega gradu

Palača Paternolli na Piazza Vittoria. Družina Paternolli se je ukvarjala s tiskarstvom. Vse do leta 1849. je bila to edina tiskarna v Gorici. V lasti družine je bila do leta 1929. Tiskali so tudi v slovenskem jeziku. Že leta 1838. so natisnili dve slovenski pesmarici. (kamra.si)

Trg Vittoria zaključuje mogočna palača Torriana iz 16. stoletja. Leta 1773. naj bi tu bival veliki osvajalec ženskih src, Giacomo Casanova. Danes je v palači sedež prefekture. Na trgu Vittoria stoji tudi marmorni steber sv. Ignacija. Postavili so ga leta 1687. 

Strnjen niz goriških palač pod grajskim gričem. Palača s trikotnim čelom je palača Sigisfredo iz leta 1770. 

Dvorišče palače Sigisfredo

Preddverje tlakovano s prodniki in dvorišče s kipom palače Sigisfredo

Jezuitska cerkev sv. Ignacija

Raštel, znamenita goriška ulica, ki povezuje pot na grad in trg Vittoria. Na začetku ulice so bila nekoč kovinska, rešetkasta vrata, ki so ločevala mesto in podeželje. V času Jugoslavije, ko smo na veliko hodili v "šoping" v Italijo, je bil Raštel poln trgovin in lokalov. Danes je to peš cona, trgovin je le za vzorec. 

Ime trga Vittoria se je tekom let spreminjalo. Nekoč Travnik, danes prostor za druženje in sejemske prireditve.


Povezano:

Goriški grad, mesto nad mestom

Cerkev sv. Ignacija

Vir: Gorizia turizmo