Begunje na Gorenjskem

Begunje na Gorenjskem je simpatična vasica, ki spada v občino Radovljica. Leži le pet kilometrov stran. Iz Radovljice do Begunj je dobra avtobusna povezava, lahko pa gremo tudi peš. Med poletnimi počitnicami je v Begunje rad zahajal tudi arhitekt Jože Plečnik in v vasi pustil svoj pečat. Za sestre usmiljenke, ki so takrat vodile Žensko kaznilnico v gradu Kacenštajn, je naredil načrt za paviljon Brezjanka, kapelo sv. Jožefa s prostorom za počitek, imenovano Jožamurka in pritlično zgradbo na vogalu grajskega parka. Te stvaritve, ki so jih v veliki meri pozidale usmiljenke skupaj s kaznjenkami, lahko občudujemo še danes. Ena Plečnikova stvaritev pa je bila uničena še za njegovega življenja in ta skrunitev ga je močno prizadela. Kakšna turistična znamenitost za Begunje in Slovenijo bi to bila, si lahko le mislimo.

Grad Kacenštajn je bil zgrajen v 15. stoletju kot nadstropni dvorec. V njem so živele plemiške družine. Še najdlje so tu prebivali Kacijanarji. Po njih se grad tudi imenuje. Današnjo podobo je dobil v 18. stoletju, ko se je vanj vselila plemiška družina Lambergh z bližnjega gradu Kamen. Po letu 1875 se je grad poslovil od plemiških glav. Tega leta pa vse do 1942, ko so jih nagnali nacisti, je bila tu Ženska kaznilnica. Vodile so jo sestre usmiljenke Družbe sv. Vincencija Pavelskega. Na njihovo prošnjo je Jože Plečnik narisal načrt za prenovo kaznilniške kapele. Matjaž Ambrožič v svojem zapisu Plečnikova dela za Žensko kaznilnico piše, kaj vse je v tej kapeli bilo. Kako se je arhitekt potrudil tudi za najmanjše detajle, da so obnovo uspešno izvedli. Kapela je preživela naciste, ki so v gradu uredili zapor za slovenske izobražence. Kaj se je z njimi zgodilo priča grobišče talcev, ki ga je uredil še en velikan slovenske arhitekture Edvard Ravnikar. 

Po vojni so se sestre usmiljenke zelo zavzele, da se kaznilniška kapela zaščiti in vpiše na seznam kulturne dediščine. Zahvaljujoč vztrajnosti jim je to tudi uspelo. A na veliko žalost ne prav za dolgo. Leta 1946 so se novi oblastniki, ki so v gradu ponovno odpri žensko kaznilnico, odločili, da kapela ne sodi v grad in jo je treba porušiti. Dediščina gor ali dol, tega pa res ne potrebujemo. Nič niso pomagale prošnje in pisma, ki so jih usmiljenke pošiljale na številne naslove. Preden so kapelo uničili, je sestram uspelo rešiti vsaj nekaj opreme od kipov do Plečnikovih lestencev in tabernaklja. Nekaj tega je zdaj v cerkvi sv. Jakoba v Šentjakobu ob Savi.

V središču starega vaškega jedra stoji, kot se spodobi, baročna cerkev sv. Urha. Žal je bila zaklenjena, zato si bom morala ogleda slike Leopolda Layerja, Ivana Šubica, mogoče tudi Groharja. Pravijo, da je največji okras cerkve poslikava notranjosti, delo slikarja Matije Bradaška med leti 1894 in 1897.

Prav gotovo so ena večjih znamenitosti Begunj tudi Avseniki. Kdo jih ne pozna. Tudi, če ne poslušaš narodno zabavne glasbe, zagotovo poznaš vsaj kakšno njihovo pesem. Meni je všeč Planica, Planica. Pa še kakšna bi se našla. 😊 V veliki domačiji Avsenikov, ki stoji na začetku vasi, je gostilna in muzej posvečen življenju in delu bratov Avsenik. 

Vse kar sem lepega videla, sem pridno beležila s fotoaparatom. Tudi živalce. 💜

Simpatični paviljon Brezjanka s šestimi hrastovimi stebri si je Plečnik zamislil kot manjši tempelj. Nadstrešek je pokrit z betonskimi strešniki, ki so jih izdelale sestre usmiljenke. Arhitekt Jože Plečnik je leta 1938 izrisal načrt. Naslednje leto je bila Brezjanka postavljena. Večino dela so opravile usmiljenke skupaj z zapornicami iz ženske kaznilnice.

Tlak Plečnikovega paviljona Brezjanka je kot preproga stkana iz prodnikov, opeke in z lesom zapolnjenih krogov.

Kostanjev drevored povezuje grad Kacenštajn in Plečnikov paviljon Brezjanka. Drevored je upodobljen na grafiki iz leta 1868 in še danes je lepo ohranjen.

Grad Kacenštajn in kostanjev drevored

Prepoznavno Plečnik. Rdeča, posebej žgana polkrožna opeka in kamen.  Detajl, steber kapelice Jožamurka.

Vandalizem ni prizanesel niti Plečnikovi Jožamurki. Upam, da škodo čim prej popravijo in ji vrnejo prejšnji čar. Jožamurka je sestavljena iz dveh delov, pravijo, da je kot hiša v hiši. V enem delu je oltar sv. Jožefa, v drugem pa je prostor namenjen počitku in druženju. Paviljon - kapela je bil zgrajen leta 1938. Tudi tu so levji delež gradnje opravile usmiljenke in zapornice. Stebri z dorskimi kapitlji nosijo streho, pokrito s cementnimi strešniki. 

Spokojnost, konji na paši. 💜

Talka, kip, izklesan iz belega marmorja, je delo kiparja Borisa Kalina iz leta 1956. Stoji sredi grobišča talcev, ki so bili ubiti med drugo svetovno vojno. Ureditev grobišča na grajskem vrtu, arhitekt Edvard Ravnikar, leta 1953.

Grad Kacenštajn, Begunje na Gorenjskem. O grozodejstvih, ki so se dogajale v gradu in grajskem parku med drugo svetovno vojno, ko so grad zasedli nacisti, priča dolga pritlična zgradba. V njej so bili zapori, po vojni pa so uredili Muzej talcev. Tudi vkopani bunker je del vojnega zla.

Grad Kacenštajn, grajski park, Begunje na Gorenjskem. Spominsko obeležje Sintom žrtvam nacističnega genocida med drugo svetovno vojno.

Grad Kacenštajn, grajski park, konji in ranjena Plečnikova Jožamurka, Begunje na Gorenjskem.

Begunje na Gorenjskem. Pokriti most čez potok Begunjščica. Most z dvokapno strešico na štirih betonskih stebrih ima tudi dve klopi za počitek in lep razgled na okolico.

Begunje na Gorenjskem. Pogled s pokritega mostu

Grad Kacenštajn, Begunje na Gorenjskem. Kip zapornika v grajskem parku je delo kiparja Borisa Kalina iz leta 1954.

Grad Kacenštajn, grajski park, oranžerija, Begunje na Gorenjskem.

Grad Kacenštajn, grajska lipa, Begunje na Gorenjskem.

Grad Kacenštajn, Begunje na Gorenjskem. Prva omemba leta 1428 kot enonadstropna zgradba. Najdlje je v gradu bivala plemiška družina Kacijanar. Po njih se grad imenuje. Današnjo podobo je grad dobil konec 18. stoletja, ko se vanj, z bližnjega gradu Kamen, preseli plemiška družina Lamberg.  

Baročna cerkev sv. Urha, Begunje na Gorenjskem. Današnja cerkev je bila zgrajena leta 1781.

Cerkev sv. Urha, Begunje na Gorenjskem. Freska na pročelju cerkve

Cerkev sv. Urha, Begunje na Gorenjskem. Slovenski nadškof, politik in pisatelj, Anton Bonaventura Jeglič (29. maj 1850, Begunje na Gorenjskem - 2. julij 1937, Stična). Bil je tudi ustanovitelj in podpornik škofijske gimnazije v ljubljanskem Šentvidu. Doprsni kip na visokem podstavku stoji ob cerkvi sv. Urha. Izdelal ga je domačin Stane Kolman leta 1994.

Cerkev sv. Urha, Begunje na Gorenjskem. Stranski vhod v cerkev s podobo sv. Florjana, zavetnika gasilcev.

Kravice pozirajo 💜

Begunje na Gorenjskem. Glasbena šola Avsenik.

Begunje na Gorenjskem. Spomenik padlim v prvi svetovni vojni.

Begunje na Gorenjskem. Pokopališka cerkev sv. Križa iz druge polovice 19. stoletja.

Ne moti me, počivam. Begunjski maček 💜

Begunje na Gorenjskem. Nadstropno gospodarsko poslopje z lesenim gankom 💙

Nočem na faceboook. Begunjski petelin 😊

Begunje na Gorenjskem.

Spokojnost in mir ob potoku Begunjščica. 

Begunje na Gorenjskem. Robačnekov mlin stoji med potokom Begunjščica in Mlinskim potokom. Mlin se nahaja v zadnjem delu hiše, ki naj bi bila stara okoli petsto let. Mlin je zadnji ohranjeno od sedmih, ki so delovali ob potoku.

Begunjske vodne rake. Robačnekov mlin.

Begunje na Gorenjskem. Robačnekov mlin je ohranjen in obnovljen kot tehnična dediščina. 

Begunje na Gorenjskem. Staro mlinsko kolo Robačnekovega mlina. 

Cerkev sv. Urha, Begunje na Gorenjskem.

Razpelo iz začetka 20. stoletja in stara kašča ob potoku Begunjščica. Begunje na Gorenjskem.

Begunje na Gorenjskem. Okna z obrobo iz tufa in s kovano mrežo. Na pročelju je freska Marijino kronanje, prav tako obdana s tufom.

Begunje na Gorenjskem. Pritlična lepotička z dvokapno streho in gankom v zatrepu.

Begunje na Gorenjskem. Čudoviti portal nekdanje Ljudske šole. Zgradili so jo leta 1830. Od leta 1791 do odprtja nove šola, je bila šola v župnišču. 

Čudovita nadstropna vila z vogalnim stolpičem in razkošnim vrtom je bila zgrajena leta 1930. Na pročelju je spominska plošča padlim v drugi svetovni vojni iz Begunj in okolice.

Begunje na Gorenjskem. Detajl vile

Hortenzija na Begunjskem vrtu.

Rojstna hiša znamenitih bratov Avsenik v Begunjah na Gorenjskem. V njej je gostilna, zadaj pa muzej posvečen Avsenikovi glasbi.

Urhov semenj v Begunjah na Gorenjskem.

Vir:

Ambrožič Matjaž, Plečnikova dela za Žensko kaznilnico v Begunjah, dlib.si, Bogoslovni vestnik, 2019

Register NKD

Begunjski zbornik 2007

Informativne table

Pohod v modrem - Lanišče, dvorec Lisičje

Pohod v modrem v organizaciji Turističnega društva Škofljica je čudoviti "pohodek", dolg dobra dva kilometra, z rahlim vzponom, ki se začne v vasici Lanišče, mimo cvetočih travnikov, zaključi pa se na arkadnem dvorišču dvorca Lisičje, kjer nas pričaka grofica z zgodbami o zgodovini dvorca in njegovih številnih lastnikih pa z laneno potico seveda.

Ker smo naravnani trajnostno, se do zbirnega mesta pri kapelici, pripeljemo z avtobusom LPP številka 3G. Izstopimo na avtobusni postaji Škofljica-Javornik, prečkamo cesto in že smo pri kapelici iz leta 1908. Z vodnikom se odpravimo do srednjeveške gotske cerkve sv. Uršule, kjer si ogledamo ohranjene in restavrirane freske ter gotski prezbiterij.

Po ogledu cerkve se odpravimo do cvetočega polja lanu. Po ustnem izročilu naj bi vasica Lanišče svoje ime dobila prav po tej lepi in uporabni rastlini. Tu se je lan gojil vse do leta 1950. Pred nekaj leti so ponovno zasejali nekaj polj, a bolj kot prikaz kulturne dediščine pridobivanja lanu in njegove vsestranske uporabe tako v kulinariki kot v izdelavi tekstila. 

Vse to in še kaj več nam pokažejo člani Turističnega društva Škofljica na tradicionalni prireditvi Praznik trenja in predenja lanu, ki se odvija 31. avgusta na dvorcu Lisičje. Dvorec ali grad kot mu pravijo vaščani, je v osnovi iz prve polovice 16. stoletja. Prvotno je imel štiri krake. V pritličju ni bilo arkadnega hodnika in tudi kapelo so prizidali kasneje. Ob dvorcu je bil velik botanični vrt z različnimi rastlinami. Med njimi velja omeniti kar stosedem vrst tulipanov. Le kaj bi na to rekli Nizozemci 😊 Od vsega tega rastlinskega razkošja, sta ostali samo dve veličastni lipi pred dvorcem.

Tekom stoletij so se lastniki menjali. Od prvega lastnika Pankracija pl. Baričeviča do pradedka Lili Novy in lastnikov gradu Fužine v Ljubljani rodbine Khisl do zadnje Angležinje Mary Loyd. Do druge svetovne vojne je bil dvorec opremljen s pohištvom, starinami in bogato knjižnico. Po vojni je prešel v državno last. Vse, kar je bilo v njem, je postopoma izginilo neznano kam.

Leta 2006 je dvorec kupila Občina Škofljica in ga prenovila. Na arkadnem dvorišču prirejajo različne kulturne prireditve in predstavljajo kulturno dediščino kraja, kjer je glavna zvezda čudovita in vsestransko uporabna rastlina, lan.

Enkraten dopoldanski izlet v Osrednji Sloveniji. Lahko tudi popoldan, ampak lan cveti samo dopoldan, popoldan se cvetovi zaprejo. Nisem pa preverjala, verjamem vodniku na besedo. 

Lan, nežni cvetovi v dopoldanskem času, popoldan se zaprejo. 💜

Pohod v modrem se začne v Lanišču pri kapelici, ki so jo postavili 8. septembra 1908.

Lanišče, znamenje

Gotska srednjeveška cerkev sv. Uršule v Lanišču pri Škofljici. Kot sv. Uršula se cerkev omenja leta 1526. Pred tem je bila cerkev sv. Janeza Krstnika.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Zbledela freska na zunanji strani prezbiterija predstavlja sv. Krištofa in nad oknom Križanje. Freske so nastale sredi 15. stoletja. Sv. Krištof vedno gleda proti naselju. Ljudje so verjeli, da bodo na dan, ko vidijo podobo sv. Krištofa, obvarovani pred nasilno smrtjo.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Enoladijska cerkev z gotskim prezbiterijem. Prvotno je imela ladja raven lesen strop. V obdobju baroka so ga zamenjali z banjastim obokom.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Srednjeveška freska predstavlja legendo o sv. Uršuli, ko z enajst tisoč devicami odpluje h papežu v Rim. Ko so se vračale, so jih napadli Huni in ni se dobro končalo. 😢 V ozadju freske naj bi bilo Barje in Krim.  Pri obnovi laniške cerkvice leta 1966 so odkrili ozko srednjeveško okno. V tem obdobju so okna dobila tudi vitraje.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Srednjeveška freska s svetnicami v zgornjem delu. 

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Srednjeveški globoki relief s prizorom trpečega Kristusa krasi ambon oziroma bralni pult. Za njim, na konzoli, stoji kip sv. Uršule.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. V oltarno mizo je vdelan srednjeveški globoki relief, ki prikazuje Križanje. Miza je prekrita s prtom, na katerega so pridne roke izvezle cerkev sv. Uršule. Predvidevajo, da sta bila oba reliefa del nekega znamenja, ki so ga porušili. Reliefa so sprva vzidali na pročelje cerkve, kasneje pa so z njima okrasili oltarno mizo in ambon. 

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Rebrasti obok prezbiterija z dvema sklepnikoma.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Freska sv. Jurij in sv. Marjeta. Sv. Jurij je največkrat upodobljen v boju z zmajem. Na laniški freski je zaradi novega okna sv. Jurij skoraj povsem izginil. Vidimo ga le delno na belem konju, pred njim kleči sv. Marjeta, ki jo je rešil pred zmajem.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Kipi z nekdanjih baročnih oltarjev. Pri obnovi leta 1966 so oltarje odstranili in cerkvi vrnili srednjeveško podobo.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Sv. Ahac s spremstvom, freska na slavoločni steni je bila nekoč oltarna slika stranskega oltarja.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Freska na slavoločni steni, Marijino oznanjenje. 

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Freska na slavoločni steni, nadangel Gabriel.

Lanišče pri Škofljici. Vasica na robu Ljubljanskega barja se prvič omenja že leta 1228. Staro vaško jedro s srednjeveško gotsko cerkvijo sv. Uršule.

Polje posejano z lanom. Nežni modri cvetovi se popoldan zaprejo. Po ustnem izročilu je vasica svoje ime dobila po lanu, ki so ga tu sejali do leta 1950. V zadnjih letih polja lanu zopet cvetijo. Rastlina je uporabna v celoti. Lanena semena uporabljamo v prehrani, stebla pa za tkanje lanenega platna. Domačini so oživili običaje, povezane z lanom, ki jih z veseljem pokažejo obiskovalcem.

Radoživa in prijazna pohodnica Tera, pasme nemški boksar. Polna energije, a v vročini paše poležavat ob polju cvetočega lanu. 

Mak. Asociacija na knjigo Ženska v rdečem. Glede čudovite barve mislim. 😊

Opuščeni kamnolom v Lanišču

Kaj se skriva v tem malem gozdičku 😎 Dvorec Lisičje

Grofica pred vhodom na arkadno dvorišče dvorca Lisičje, čaka na pohodnike 👩

Ob dvorcu Lisičje je bil nekoč pravi botanični vrt s številnimi rastlinami, med njimi kar stosedem vrst tulipanov. Vse je popisal tudi Valvasor. Na žalost sta od vsega rastlinskega razkošja, ki si ga lahko samo predstavljamo, ostali le dve mogočni lipi, ki stojita pred dvorcem.

Dvorec Lisičje je zgradil Pankracij pl. Baričevič, v prvi polovici 16. stoletja. Takrat je imel dvorec štiri trakte, trije stojijo še danes. Pritličje je bilo namenjeno delovnim prostorom in ni imelo arkadnega hodnika. Nadstropje je bilo namenjeno bivanje, prostori pa so bili tudi na podstrešju. Danes arkadno dvorišče uporabljajo za različne kulturne prireditve, predvsem pa za prikaz običajev, povezanih z lanom. Na tradicionalni prireditvi, Praznik trenja in predenja lanu, ki poteka 31. avgusta, lahko vse to vidimo v živo. Od trenja in predenja do uporabnosti lanu z bogato laneno kulinariko.

Članice TD Škofljica so spekle laneno potico. Odlična je 😊 

Zadnja lastnica dvorca Lisičje je Občina Škofljica. V več stoletjih so se zvrstili številni lastniki. Med njimi tudi družina Khisel, ki je zgradila grad Fužine in grad v starem mestnem jedru Kranja. Pred drugo svetovno vojno je bil dvorec v lasti Angležinje Mary Loyd. V tem času je bil dvorec polno opremljen, v njem je bilo veliko starin in bogata knjižnica ter opremljena kapela. Po vojni je prišla svoboda, dvorec pa v državne roke. V čigave roke so šle umetnine in oprema se še vedno ne ve 😎

Kamniti portal grajske baročne kapele, ki je bila prizidana kasneje.

Pogled z razgledne ploščadi pred dvorcem Lisičje. Nekoč je bil ob dvorcu ribnik in ogromen cvetlični vrt, pravi botanični vrt, ki se je lahko meril z marsikaterim evropskim vrtom.

Leta 2006 je dvorec Lisičje kupila Občina Škofljica in ga v celoti obnovila. Mogoče pa se vrne tudi oprema in umetnine 😎

Pohod v modrem, od vasice Lanišče do dvorca Lisičje. Lahka pohodna pot z rahlim vzponom, dolga dobra dva kilometra.

Lanišče, Navadna nokota na travniku

Lanišče, travnik v rumenem

Lanišče, viadukt Reber, Mali Vrh

Lanišče. Do Lanišča se lahko pripeljemo z avtobusom LPP številka 3 G, ki vozi iz Ljubljane do Grosuplja. Izstopimo na postajališču Škofljica-Javornik. Prečkamo cesto in pri kapelici zavijemo na pot in v objem čudovite narave. 😊

Lanišče, Travniška kadulja

Lanišče pri Škofljici. Vasica v naročju neokrnjene narave. Spoštuje in obuja stare običaje, predvsem tiste, ki so povezane z lanom.

Lanišče. Kar precej toplarjev imajo, nekateri bolj ohranjeni, nekateri malo manj.

Znamenje v Lanišču, ob poti do srednjeveške cerkve sv. Uršule.

Lanišče. Se vidimo 31. avgusta na Prazniku trenja in predenja lanu s kulturnim programom in bogato laneno kulinariko. Na dvorcu Lisičje seveda 😊

Vir:

voden ogled

Nataša Kovačič, Cerkev sv. Uršule v Lanišču, 2013

zloženka, Lanišče, Občina Škofljica, 2020

zloženka, Dvorec Lisičje, Občina Škofljica, 2020