Prikaz objav z oznako film. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako film. Pokaži vse objave

ponedeljek, 27. april 2015

Piran - Fornače

Skozi Fornače je nekoč peljala glavna prometna pot, ki je povezovala Piran in Portorož. Na tem prostoru, tik ob morju, so živeli tudi Rimljani, saj so arheologi našli ostanke rimske vile in predmete iz tega obdobja.
Nekaj stoletij kasneje, najdemo tu opekarno pa tovarno žebljev. Leta 1863. tu odprejo tovarno Salvetti, ki proizvaja steklo, kot stransko dejavnost pa milo. V tem času je okoli tovarne zraslo pravo malo mesto s hišami, vrtovi, ulicami in trgi.
Okoli leta 1960. so tovarniški kompleks zasedli filmarji. Tu snemajo slovenske filme pa tudi svetovne in po Piranu so se sprehajale prave, svetovne filmske zvezde.
Danes tovarne ni več, tudi filmov ne snemajo več, prazni in opuščeni prostori čakajo, da se država in občina izmislita, kaj naj bi tu sploh bilo. Fornače pa, namesto da bi bil tu prostor za kulturo, umetnost pa tudi šport, nudijo najlepši prostor ob obali, stoječemu prometu oziroma parkiranim avtomobilom, ki imajo čudovit pogled na morje :)

Dvonadstropna hiša, s pritličnim srednjim delom, nima prav bleščeče zgodovine. Zgrajena je bila na prelomu iz 19. v 20. stoletje, v njej pa je bila klavnica :( Danes so v njej stanovanja.

V tovarniškem kompleksu so okoli leta 1960. odprli filmski studio, VIBA film

Tovarna Salvetti je bila ustanovljena leta 1863. Proizvajali so steklo, kot stranska dejavnost pa je bila proizvodnja mila. Okoli tovarne se je razvilo mesto v malem, s hišami, ulicami, trgi in atriji. (zvkds.si)

Del kompleksa nekdanje tovarne Salvetti, na Fornačah



Martinčkanje ob morju



Enonadstropna vila Aurora s teraso in vrtom je bila zgrajena v prvi četrtini 20. stoletja. (Nepremična kulturna dediščina)
Z balustrado ograjen vrt in garažna hiša v ozadju
Lahko bi bila čudovita plaža, ampak zaenkrat še ni

Morska biološka postaja na Fornačah

Fornače, med Piranom in Bernardinom



Stanovanjski blok Fornače so zgradili v začetku 20. stoletja. Tri večstanovanjske hiše so med seboj povezane z balkoni. (nepremična kulturna dediščina)




sreda, 2. julij 2014

Leon in Louise, Alex Capus - En dan, David Nicholls

Dve knjigi, dva romana, dve podobni zgodbi. Obe opisujeta ljubezensko zgodbo, v kateri pa oba para čakata dolgo vrsto let, da končno najdeta svojo skupno srečo. In v obeh zgodbah je ženska tista, ki čaka in čaka ... zgolj naključje :)



Alex Capus
Leon in Louise

302 strani

Švicarski pisatelj Alex Capus, v romanu Leon in Louise, opisuje resnično zgodbo svojega deda in ženske, ki ga je skoraj celo življenje spremljala od blizu in od daleč.

Leon Le Gall je prvič srečal Louise Janvier, ko je imel rosnih sedemnajst let, proti koncu prve svetovne vojne. Nekega dne se s kolesi odpravita na osem urno vožnjo do morja. Tam preživita dva čudovita dneva, ki sta bila temelj za njuno dolgoletno druženje. Ko sta se z izleta vračala proti domu, sta doživela pravo streljanje nemškega topništva. Na žalost sta bila oba hudo ranjena. Po več mesecih okrevanja, sta zapustila bolnišnico. Drug drugega sta iskala in poizvedovala, toda ker nista nič izvedela, sta bila prepričana, da je tisti drugi v streljanju umrl. In tako je minilo deset let ...

V tem času se je Leon poročil, dobil otroke, hodil v službo in pridno skrbel za svojo družino, a na Louise ni nikoli pozabil. Nekega dne pa jo je zagledal na postaji metroja in ker nesreča nikoli ne počiva, jo je tudi tokrat zgrešil. Ni imel miru, dokler je končno ni našel in srečna sta ponovno doživela tisto svojo prvo noč na morju. Louise se ni poročila, dela v banki in živi sama. Leona prosi, naj jo ne išče in ne zalezuje, kar ji tudi obljubi, vendar sama se tega ne drži. Velikokrat se ustavi v parku pred Leonovim stanovanjem in skozi okno opazuje njegovo družino, ki se pridno povečuje.

In tako minevajo leta, mine tudi druga svetovna vojna. Ali bo Louise dočakala svojega Leona, bosta še kdaj skupaj, srečna in vesela, mogoče pa le ...

Cankarjeva založba, 2014

Skupina Mladinska knjiga

Vir fotografije: emka.si








David Nicholls

En dan
One day

574 strani

Zgodba ljubezenskega romana se začne leta 1988, ko sta glavna junaka, Emma in Dexter, stara dvajset let in sta oba pravkar maturirala. Čeprav se prej nista prav veliko družila pa se na večer mature znajdeta v Emini sobi, kjer poleg ostalega modrujeta o svoji prihodnosti. Kaj bosta počela, kaj bi rada počela ... Emma si želi najti službo in nekoč postati pisateljica. Dexter si ne želi poiskati službe, želi si potovati po svetu, vse do Indije in Kitajske. Ko se bo naveličal potovanj pa bo mogoče razmislil o kakšni zaposlitvi :) Dex je edini sin bogatih staršev, zato tako razmišljanje obrodi sadove in potovanja se raztegnejo na več let.

Potovanja, razkošno življenje, lepa dekleta, vse to spremlja Dexa na njegovi življenjski poti. Prične tudi z delom na televiziji, kar še dodatno podkrepi njegovo popularnost. Pa vendar imajo tudi taki ljudje svoje križe in težave. Takrat se Dexter obrne na svojo staro prijateljico, ki mu že vrsto let stoji ob strani in ko jo potrebuje je tu, da mu pomaga celiti rane. Lepo za Dexterja.

Emma ga obožuje in vedno mu je pripravljena pomagati. Ko se Dex poroči in dobi hčerkico, se tudi Emma odloči kreniti po svoji poti, na kateri pa ne zdrži prav dolgo. Na srečo ali na žalost, tudi Dexov zakon ne zdrži prav dolgo.

Emma in Dexter se znova zbližata. Po dvajsetih letih druženja spoznata, da ne moreta drug brez drugega. Jima bo uspelo? Emma je postala uspešna otroška pisateljica, Dex se je rešil alkoholne odvisnosti in želi začeti novo življenje.

Toda Usoda ... včasih bi bilo bolje brez nje.

Po knjigi je bil posnet tudi film, za katerega je scenarij napisal David Nicholls.

Mediatop, Videotop, Maribor, 2011

Vir fotografije: emka.si











Poletno, počitniško branje: Fazanarji, Jussi Adler Olsen