Prostor kjer danes stoji Nova Gorica, je bil vse do konca druge svetovne vojne pa še nekaj let po njej, veliko polje z vinogradi in murvami. Leta 1922. so tu zgradili opekarno ali frnažo, kot so ji rekli. To je bil velik kompleks od katerega danes, ob Erjavčevi ulici, stoji le še nadstropna upravna zgradba. Lepo so jo obnovili in v njej domujeta Galerija Frnaža in Krajevna skupnost Nova Gorica.
Po drugi svetovni vojni, natančneje 10. februarja 1947. je bila na pariški mirovni konferenci določena meja med Italijo in takratno Jugoslavijo. Italija je dobila starodavno Gorico, mi pa širno polje in staro opekarno. 😎 Toda naši takratni politiki se niso dali. Odločili so se, da bodo na našem polju zgradili še večje in še lepše mesto kot je Gorica.
Arhitekt Edvard Ravnikar, glavni projektant mesta, je ustvaril širokopotezne načrte. Od tega se je zgradila monumentalna občinska zgradba. Leta 1948. je načrtovanje zgradbe prevzel arhitekt Vinko Glanz. Zakaj je prišlo do zamenjave arhitektov se ne ve. Konec leta 1953. je bila gradnja zaključena. S tem pa tudi zagnanost politike in finančni tokovi so počasi ponehali. Mesto v nastajanju je bilo bolj ali manj prepuščeno samo sebi.
Če ni denarja pa je tu mladina, ki z veseljem dela tudi brezplačno. Niso bili "prekarci" temveč prostovoljci, vsaj večina. 😉 Nastale so mladinske delovne brigade, ki so nadaljevale gradnjo mesta. Nastanili so jih v opuščeni opekarni, v kateri je nastalo pravo mesto v malem. Nekateri so jo imenovali Palača narodov, ker so v njej bivali ljudje različnih narodnosti. Drugi so ji rekli veleblagovnica, kajti tu je bilo veliko trgovin, delavnic, pekarna, frizer, različna društva, knjižnica pa tudi stanovanja za družine. Stara opekarna je bila pravo kulturno in družabno središče nastajajočega mesta, ki leta 1949. uradno postane Nova Gorica.
Z izgradnjo stanovanjskih blokov, se je opekarna morala posloviti, saj je bila nevarna za bivanje pa tudi zdravju škodljiva. Porušili so jo in zgradili stavbe v katerih so različne srednje šole. Marsikatera zgradba v Novi Gorici je zgrajena iz ostankov opekarne, tako da ta na nek način še vedno živi. Tu je tudi podjetje HIT, ki je leta 1984. zgradilo igralnico, eno večjih v Evropi, in s tem tudi pripomoglo h izgradnji hotelov in zgradb, ki so se lahko kosale z občinsko palačo.
Zanimiv foto sprehod po Novi Gorici tudi za tiste, ki smo bolj zaljubljeni v stare zgradbe. V Novi Gorici je najstarejša zgradba železniška postaja. Veliko secesijsko palačo so zgradili na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Danes je pred njo Trg Evrope, ki povezuje Slovenijo in Italijo.
 |
| Upravna stavba goriške opekarne iz leta 1922. V njej je danes Galerija Frnaža in prostori Krajevne skupnosti Nova Gorica. |
 |
| Delpinova ulica v Novi Gorici in vrh Sabotina. |
 |
| Spomenik prvim graditeljem Nove Gorice, mladinskim delovnim brigadam. Avtor je kipar Zmago Posega |
 |
| Rado Simoniti, slovenski dirigent in skladatelj, je bil rojen 15. maja 1914. v vasici Fojana, v Goriških Brdih. Umrl je 14. maja 1981. v Ljubljani. Dopasni, bronasti kip skladatelja je ustvaril slovenski kipar Negovan Nemec. Postavili so ga leta 1987. v parku ob Kidričevi ulici. |
 |
| France Bevk, slovenski pisatelj, dramatik, prevajalec, urednik, je bil rojen v Zakojci, 17. septembra 1890. Umrl je v Ljubljani, na svoj rojstni dan, 17. septembra 1970. V Novi Gorici, ki jo je pogosto obiskoval, je po njem imenovan osrednji trg pa tudi knjižnica in najvišja nagrada za kulturne dosežke, ki jo podeljuje mesto. Kip pisatelja v naravni velikosti je delo kiparja Borisa Kalina. Postavili so ga leta 1974. Stoji ob Kidričevi ulici. |
 |
| Osrednji del mestne palače z glavnim portalom. Krasijo ga stebri iz grobo klesanega kamna in kipi, v bližnjem Solkanu rojenega kiparja Borisa Kalina. Kipi predstavljajo ujetnika, upornika, partizana in kmeta. Na ženske like so pozabili 😎 |
 |
| Novogoriški grb z vrtnico |
 |
| Prve načrte za občinsko palačo je izdelal arhitekt Edvard Ravnikar. Leta 1948. je projekt prevzel arhitekt Vinko Glanz. Naredil je več načrtov, zadnji je bil decembra 1952. Konec naslednjega leta je bila palača nared za prve uporabnike. |
 |
| Veličastna pritlična rustikalna kolonada |
 |
| Rustikalni prehodi |
 |
| Pritličje občinske palače krasijo okna s poudarjeno kamnito obrobo in kovano zaščitno mrežo |
 |
| Pred občinsko palačo je trg, ki je v bistvu čudovit travnik. Ravno pravšnji za prireditve in druženja |
 |
| Talna fontana ob občinski palači v Novi Gorici. |
 |
| Slovensko narodno gledališče, prvotno Slovensko dramsko gledališče, na Trgu Edvarda Kardelja v Novi Gorici. Opečnata zgradba je nastala po načrtih novogoriškega arhitekta Vojteha Ravnikarja (1943. Nova Gorica - 2010. Golnik) |
 |
| Jože Babič (1917. Povžane pri Kozini - 1996. Ljubljana), slovenski dramski igralec in režiser. Leta 1969. je v Novi Gorici ustanovil Primorsko dramsko gledališče. Vodil ga je do leta 1974. Njegov doprsni kip stoji med knjižnico Franceta Bevka in zgradbo Slovenskega narodnega gledališča. |
 |
| Novodobne stolpnice. Leva, z različnimi bankami, na Ulici tolminskih puntarjev 2 in desna EDA center. Palača je bila zgrajena leta 2011. EDA je ime letala bratov Rusjan, ki je prvič poletelo nad polji kjer danes stoji Nova Gorica. Znameniti pilot in letalski konstruktor, Edvard (6. junij 1886. Trst - 9. januar 1911. Beograd) in starejši brat Josip (29. september 1884. Trst - 3. december 1953. Argentina), ki se je ukvarjal z mehaniko, leteti pa ni hotel. |
 |
| Detajl spomenika ob tisočletnici Gorice s kozmogramom, na Trgu Edvarda Kardelja. Avtor, kipar Marko Pogačnik. |
 |
| Nova Gorica, mesto parkov in dreves |
 |
| Ogromna palača železniške postaje, s secesijskim okrasjem, v Novi Gorici je bila zgrajena na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Po pariški mirovni pogodbi iz leta 1947, ki je določila mejo med Italijo in takratno Jugoslavijo, je palača pripadla Jugoslaviji. Takrat je bilo za njo širno polje, danes je, poleg samostana in cerkve na Kostanjevici, najstarejša zgradba v Novi Gorici |
 |
| Pogled iz Nove Gorice v Gorico. Nekdanjo mejno ograjo so s svojimi slikami okrasili otroci iz novogoriških in okoliških vrtcev. |
Vir:
novagorica-turizem.com
Inga Miklavčič Brezigar, Nova Gorica, Vodnik po mestu, Mestna občina Nova Gorica, 1998
"Frnaža", mesto v malem, zgibanka, Nova Gorica, 2017
Register NKD
