Osp, raj za plezalce in jamarje ter grad Strmec - Socerb

Slikovita vasica Osp, ki leži pod kraškim robom, je v svoji dolgi zgodovini doživela kar pestro dogajanje. Tu je v 11. stoletju gospodarila tržaška škofija, kasneje koprska, leta 1500. je spadala vasica pod mogočne Benetke. Konec 15. stoletja so jo razdejali Turki, na začetku 17. stoletja pa še Uskoki. Nič bolje se ji ni godilo med obema vojnama in med drugo svetovno vojno. Kljub burni zgodovini se je vasica nekako ohranila in vedno znova zaživela. Tako je še danes. V kamnitih hišah živijo ljudje, ki se ukvarjajo z oljkarstvom in vinogradništvom, še bolj pa s turizmom. Znamenita osapska stena privablja številne plezalce, bližnja jama, kjer izvira Osapska reka pa jamarje in potapljače.

Za vse nas, ki se ne navdušujemo nad adrenalinskimi športi, je sprehod skozi slikovito kraško vasico zanimiv in navdihujoč.

Velja obiskati tudi grad Strmec - Socerb. Stoji na robu previsne stene, na meji med celino in Slovensko Istro. Če je sreča mila, si lahko ogledamo tudi notranjost gradu, oziroma kar je od njega še ostalo. Nam ni bilo dano, očitno smo bili prezgodnji. Nas je pa pred zaprtimi vrati pričakal "grajski" maček, ki nas je bil zelo vesel, jaz pa tudi. Tudi s ploščadi ob gradu je lep pogled na okoliške griče pa vse do tako ljubega mi morja in Kopra.

Nad vasjo Osp se dviga 200 metrov visoka stena, ki je bila prvotno dom številnih ptic. Danes si jo delijo s plezalci iz cele Evrope. Pravijo, da so si steno pravično razdelili in eni drugim ne hodijo v vas 😎

Približno 500 metrov široka stena, nad vasjo Osp, je zelo priljubljena med plezalci pa tudi za ptice je dovolj prostora. Kjer je volja, tam je pot, pravijo 😊

Nadstropna kamnita hiša ima na sklepniku delno ohranjenega portala letnico 1834. Pravijo, da je arhitektura hiše značilna za Kraški rob. 

Zazidan stari portal z letnico 1834

Spomenik žrtvam fašističnega nasilja v Ospu. Leta 2016. so krajani dodali še spominsko ploščo v spomin na duhovnika, narodnega buditelja in vodjo upora proti fašizmu, Franca Malalana (1891-1960)

Pogled na cerkev sv. Tomaža

Nekoč prva slovenska ljudska šola v Istri, danes Gasilski dom v Ospu

Spominska tabla na pročelju Gasilskega doma

Koker španjel, čuvaj Gasilskega doma 💜

Kamnita portala

Nadstropna kamnita hiša v Ospu in črnokalski viadukt v ozadju

Kamniti portal z letnico 1894 in imenom Josip Vodopivec. Glede na to, da je na sklepniku križ, je bil gospod po vsej  verjetnosti duhovnik.

Cerkev sv. Tomaža Apostola so zgradili okoli leta 1600.

Dvoosna in dvonadstropna hiša ob zvoniku

Zvonik cerkve sv. Tomaža v Ospu stoji samostojno in kar je nenavadno, od cerkve ga loči vaška cesta

Podružnična cerkev sv. Tomaža stoji v središču starega vaškega jedra. Nastala je okoli leta 1600. 

Vasica Osp, ki je ena najstarejših vasic v Sloveniji in viadukt Črni Kal. 1065 metrov dolg viadukt, nad Osapsko dolino, je največji objekt te vrste v Sloveniji.

Strnjen niz kamnitih hiš je zaključen z znamenjem, ki je danes zapuščeno. 

Na eni strani kapelica na drugi pa ...

... vaški vodnjak, ki so ga nekoč uporabljali vaščani

Osapska reka izvira v Osapski jami in teče tudi skozi Osp. Kadar ne presahne, kot je ob našem obisku v prvi polovici novembra 2018.

Ob Osapski reki so imeli nekoč tudi mlin

Kamniti most s kamnito ograjo in dvema lokoma so zgradili sredi 19. stoletja. Dno Osapske reke je obloženo s kamnitimi ploščami in prodniki.

Nekoč je bila mogočna osapska domačija

Osp, staro vaško jedro z dominantno cerkvijo sv. Tomaža

Grad nad vasico Socerb se imenuje tudi Strmec. Poznamo ga bolj po imenu Socerb. Njegov nastanek datirajo v 11. stoletje.

Pod kraškim robom

Grad Strmec - Socerb je nastal v 11. stoletju. V nekaj stoletjih je preživel burno zgodovino. Želeli so si ga Benečani in Tržačani. V  njem so živele različne plemiške družine, nazadnje grofje iz Modene. Leta 1780. je v grad udarila strela in od takrat naprej ni bil več primeren za bivanje. Danes je na gradu kavarnica. Ob lepem in jasnem vremenu se vidi daleč na okoli.

Crkljanček, "grajski" maček 💚

Vasica Socerb v jesenskih barvah. Središče vasi je cerkev posvečena sv. Socerbu. Svetnik Socerb naj bi bil po rodu iz Trsta in naj bi prebival v Socerbski jami. Od tod poimenovanje vasi in gradu.

Strelne line 

Vzhodni obrambni zid gradu Strmec oziroma Socerb. Južna stran stoji na robu prepadnih sten

Povezano, enodnevni izlet v Slovensko Istro:

Kubed, staro vaško jedro

Koštabona, uspavana lepotica

Vir: voden ogled
Popotovanje po Slovenski Istri, Alberto Pucer, Libris, Koper, 2005
Register NKD

Borovnica, naselje na robu Ljubljanskega barja

Borovnica je sedež istoimenske občine. Kraj leži na robu Ljubljanskega barja in le streljaj od Ljubljane. Obstaja več teorij o tem kako je kraj dobil ime, toda vsi se strinjajo, da slastne borovnice s tem nimajo nič, kajti tu jih enostavno ni. Drugače je v zadnjih letih, ko so na Ljubljanskem barju ustvarili največji nasad ameriških borovnic v Sloveniji. Tako se je rodil tudi praznik, Dan borovnic, ki ga priredijo v mesecu juliju.

Borovnica je bila nekoč posest, ki je spadala pod bližnjo kartuzijo Bistra. Staro vaško jedro s cerkvijo sv. Marjete, številnimi domačijami in hišami iz 19. stoletja, spomeniki in kapelicami, je zanimivo in vredno ogleda.

Prav gotovo pa je Borovnica še najbolj znana po nekoč mogočnem Borovniškem viaduktu. Dokončali so ga leta 1857. Gradili so ga iz kamnitih blokov in opeke ter brez cementa. Imel je dve nadstropji. 24 kamnitih stebrov je v zgornjem nadstropju nosilo oboke iz rdeče opeke, v spodnjem pa so bili oboki obloženi s kamnom. Viadukt je stal delno na Barju, na dolgih hrastovih pilotih, delno pa na skali. Danes stoji samo še en steber, ki se zaradi napačnega razstreliva ni porušil. Leta 1992. so ga proglasili za tehnični spomenik, okoli njega pa uredili manjši park.

Na praznik borovnic (14.7.2018) je iz Ljubljane v Borovnico pripeljal muzejski vlak s parno lokomotivo. Na železniški postaji so ga pričakala tudi starodobna kolesa.

Ostanek veličastnega viadukta v Borovnici. Zadnji od 24-ih kamnitih stebrov, ki je danes središče urejenega parka in tehnični spomenik. 

10. aprila 1941 je umikajoča se stara jugoslovanska vojska viadukt minirala in podrla se je skoraj tretjina mostu. Italijanski okupator je viadukt v kratkem času popravil, tako da je na podrtem delu umestili kovinsko konstrukcijo. Dokončno uničenje viadukta je bilo leta 1944, ko so ga zbombardirali zavezniki. 

Dvonadstropna zgradba z dvoramnim stopniščem, ki je bilo prvotno v celoti kamnito, je bila zgrajena sredi leta 1923. Zemljišče in les je podaril veleposestnik in borovniški župan Ivan Majaron. Pomagal je tudi finančno. Tudi ostali krajani so sodelovali pri gradnji Sokolskega doma, z delom, materialom ali denarjem. Društvo Sokol v Borovnici je bilo ustanovljeno 23. julija 1911, o čemer priča tudi letnica na pročelju. Namembnost zgradbe na Zalarjevi 10 v Borovnici je še danes enaka, samo ime se je tekom let spreminjalo. Danes je to Telovadno društvo in tu pridno telovadijo mladi in malo manj mladi 😎 

Urejena domačija s stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem

Domačija iz sredine 19. stoletja čaka na novega lastnika, ki ji bo povrnil prejšnji sijaj. Nadstropna, zidana hiša z bivalnim podstrešjem in dvokapno streho na čop. Na dvoriščni strani so gospodarska poslopja in toplar.

Toplar

Stanovanjska hiša, ki jo krasi leseni gank, ob njej, v obliki črke L, je prislonjeno pritlično gospodarsko poslopje.

Osnovna šola dr. Ivana Korošca, na Paplerjevi ulici 15, v Borovnici. Zgradba šole, kot jo vidimo danes, je iz leta 1981. Prvotno šolo so zgradili leta 1876. Od takrat do danes, so jo glede na potrebe dograjevali in nadgrajevali. 

Paplerjeva ulica v starem vaškem jedru Borovnice

Kamnit, polkrožni portal s preklado in pilastroma, je bil nekoč glavni vhod v hišo. Na sklepniku je letnica 1840. in začetnici JH. Danes je v hiši gostilna. Lepo je, da so stari portal ohranili

Spomenik padlim domačinom v prvi svetovni vojni. Postavili so ga leta 1926. Avtor spomenika je arhitekt Oton Grebenc. Spomenik ima obliko monštrance z narobe obrnjenim srcem, ki je simbol smrti. V sredini je plošča z imeni padlih.

Župnišče s pravokotnim, kamnitim portalom, ki nosi letnico 1888. 

Današnja župnijska cerkev sv. Marjete je bila zgrajena 1829. leta. Leta 1903. je cerkev dobila nov portal. Nad vhodom se dviga zvonik z baročno streho. Leta 1891. je notranjost cerkve poslikal slikar Simon Ogrin iz Vrhnike.

Polkrožna, kamnita nagrobna plošča na grobu družine Kobi, je delo arhitekta Ivana Vurnika. Leta 1919. so jo izdelali v kamnoseški delavnici Alojza Vodnika. Kobijevi so se ukvarjali z lesno industrijo, imeli so tovarno upognjenega pohištva, veliko žago, opekarno za strešno zarezno opeko ... Skratka za bogato družino bogato profilirana nagrobna plošča

Kamnita plošča ima dekorativno izdelane napise na obeh straneh

Celotna grobna ureditev je delo arhitekta Ivana Vurnika.

Nadstropna hiša s poudarjenimi okenskimi okvirji in zidcem, ki ločuje nadstropji ima na portalu letnico 1889. Stoji ob kamniti ograji, ki omejuje župnišče, cerkev in kapelico. Od leta 1965. ima v hiši prostore borovniška knjižnica.

Današnja borovniška knjižnica z dvoriščne strani. Velik park si deli z župniščem

Nadstropna hiša s častitljivo letnico 1876. V njej je bila pošta in še danes ji ljudje pravijo stara pošta. Na leseni deski je napis: HUD Karel Barjanski. Društvo, ki skrbi za ohranjanje Ljubljanskega Barja kot življenjskega prostora rastlin in živali. Člani društva so HUDi na vse, ki neodgovorno smetijo Barje in delajo na tem, da bo teh čedalje manj. 

Hiša s stanovanjem ali delavnico v pritličju in gospodarskim delom v nadstropju z opečnatimi mrežami.

Borovniški viadukt lahko vidimo samo na fotografijah ali kot poslikava na hiši. Viadukt so gradili 7 let. Dela so končali leta 1857. Imel je 24 kamnitih stebrov, ki so nosili oboke iz rdeče opeke v dveh nadstropjih. Zgoraj je bilo 25 obokov, spodaj pa 22. Viadukt je bil dolg 511 metrov in visok 37,5 metra. Del, ki je stal na Barju, so podpirali hrastovi piloti. 

Ena lepših hiš v Borovnici ima na kamnitem portalu letnico 1899. Nadstropno hišo, kvadratnega tlorisa z dvokapno streho in mansardo, krasijo poudarjeni okenski okvirji in delilni zidci. Hišo je zgradil fizik Fran Boršnik, ko se je po predčasni upokojitvi vrnil v Borovnico. Čudovita zgradba z vrtom je tudi rojstna hiša literarne zgodovinarke dr. Marje Boršnik.

Hiša z obokanim arkadnim vhodom in arkadnim hodnikom v nadstropju, ni ravno značilna za Borovniško dolino. Hiša nosi letnico 1865. Nekoč je bila v njej gostilna, danes je stanovanjska hiša. 

Jelenov viadukt lahko občudujemo, ko se zapeljemo iz Borovnice proti kartuziji Bistra. Zgradili so ga leta 1857. po zgledu Borovniškega viadukta. Zgrajen je iz opeke in klesanega kamna. Jelenov most ima dvotirno progo, ki še danes služi svojemu namenu. Avtor mostu je avstrijski inženir in arhitekt Carl von Ghega.

Slikovita peš pot nas pripelje do znamenite borovniške čuvajnice 666

Obnovljena in restavrirana stara čuvajnica 666, ki je stala ob stari progi Preserje - Borovnica, na trasi Južne železnice. Obnovili in odprli so jo leta 2007.

Čuvajnica 666 in maketa Borovniškega viadukta. Čuvajnico 666 so zgradili leta 1857. Mala čuvajnica je ena redkih, ki se je ohranila v prvotni arhitekturni zasnovi. Ob čuvajnici je maketa Borovniškega viadukta.

Okrogla lina v borovniški čuvajnici 666

V čuvajnicah so čuvaji tudi stanovali. Skrbeli so za varnost železniškega prometa. V času, ko ni bilo tehnoloških naprav, so bile čuvajnice postavljene na gosto, saj se je moralo od ene do druge videti.

Danes je v lepo obnovljeni čuvajnici 666 fotografska razstava o impozantnem Borovniškem viaduktu in stari Borovnici. 

Zgradba nove železniške postaje je bila zgrajena leta 1947, zato se razlikuje od ostalih, ki še stojijo na trasi nekdanje Južne železnice Dunaj - Trst

Skozi Borovnico teče potok Borovniščica. Na Ljubljanskem barju se izliva v Ljubljanico.

Čuha puha in muzejski vlak je "odpuhal" iz Borovnice v Ljubljano 😎


Povezan izlet:

Kartuzija Bistra - Tehnični muzej Slovenije

Vir: dediščina.si

Razvoj športa v občini Borovnica po II. svetovni vojni, diplomsko delo, Klemen Suhadolnik, Ljubljana, 2016

borovnica.si/znamenitosti