Borovnica, naselje na robu Ljubljanskega barja

Borovnica je sedež istoimenske občine. Kraj leži na robu Ljubljanskega barja in le streljaj od Ljubljane. Obstaja več teorij o tem kako je kraj dobil ime, toda vsi se strinjajo, da slastne borovnice s tem nimajo nič, kajti tu jih enostavno ni. Drugače je v zadnjih letih, ko so na Ljubljanskem barju ustvarili največji nasad ameriških borovnic v Sloveniji. Tako se je rodil tudi praznik, Dan borovnic, ki ga priredijo v mesecu juliju.

Borovnica je bila nekoč posest, ki je spadala pod bližnjo kartuzijo Bistra. Staro vaško jedro s cerkvijo sv. Marjete, številnimi domačijami in hišami iz 19. stoletja, spomeniki in kapelicami, je zanimivo in vredno ogleda.

Prav gotovo pa je Borovnica še najbolj znana po nekoč mogočnem Borovniškem viaduktu. Dokončali so ga leta 1857. Gradili so ga iz kamnitih blokov in opeke ter brez cementa. Imel je dve nadstropji. 24 kamnitih stebrov je v zgornjem nadstropju nosilo oboke iz rdeče opeke, v spodnjem pa so bili oboki obloženi s kamnom. Viadukt je stal delno na Barju, na dolgih hrastovih pilotih, delno pa na skali. Danes stoji samo še en steber, ki se zaradi napačnega razstreliva ni porušil. Leta 1992. so ga proglasili za tehnični spomenik, okoli njega pa uredili manjši park.

Na praznik borovnic (14.7.2018) je iz Ljubljane v Borovnico pripeljal muzejski vlak s parno lokomotivo. Na železniški postaji so ga pričakala tudi starodobna kolesa.

Ostanek veličastnega viadukta v Borovnici. Zadnji od 24-ih kamnitih stebrov, ki je danes središče urejenega parka in tehnični spomenik. 

10. aprila 1941 je umikajoča se stara jugoslovanska vojska viadukt minirala in podrla se je skoraj tretjina mostu. Italijanski okupator je viadukt v kratkem času popravil, tako da je na podrtem delu umestili kovinsko konstrukcijo. Dokončno uničenje viadukta je bilo leta 1944, ko so ga zbombardirali zavezniki. 

Dvonadstropna zgradba z dvoramnim stopniščem, ki je bilo prvotno v celoti kamnito, je bila zgrajena sredi leta 1923. Zemljišče in les je podaril veleposestnik in borovniški župan Ivan Majaron. Pomagal je tudi finančno. Tudi ostali krajani so sodelovali pri gradnji Sokolskega doma, z delom, materialom ali denarjem. Društvo Sokol v Borovnici je bilo ustanovljeno 23. julija 1911, o čemer priča tudi letnica na pročelju. Namembnost zgradbe na Zalarjevi 10 v Borovnici je še danes enaka, samo ime se je tekom let spreminjalo. Danes je to Telovadno društvo in tu pridno telovadijo mladi in malo manj mladi 😎 

Urejena domačija s stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem

Domačija iz sredine 19. stoletja čaka na novega lastnika, ki ji bo povrnil prejšnji sijaj. Nadstropna, zidana hiša z bivalnim podstrešjem in dvokapno streho na čop. Na dvoriščni strani so gospodarska poslopja in toplar.

Toplar

Stanovanjska hiša, ki jo krasi leseni gank, ob njej, v obliki črke L, je prislonjeno pritlično gospodarsko poslopje.

Osnovna šola dr. Ivana Korošca, na Paplerjevi ulici 15, v Borovnici. Zgradba šole, kot jo vidimo danes, je iz leta 1981. Prvotno šolo so zgradili leta 1876. Od takrat do danes, so jo glede na potrebe dograjevali in nadgrajevali. 

Paplerjeva ulica v starem vaškem jedru Borovnice

Kamnit, polkrožni portal s preklado in pilastroma, je bil nekoč glavni vhod v hišo. Na sklepniku je letnica 1840. in začetnici JH. Danes je v hiši gostilna. Lepo je, da so stari portal ohranili

Spomenik padlim domačinom v prvi svetovni vojni. Postavili so ga leta 1926. Avtor spomenika je arhitekt Oton Grebenc. Spomenik ima obliko monštrance z narobe obrnjenim srcem, ki je simbol smrti. V sredini je plošča z imeni padlih.

Župnišče s pravokotnim, kamnitim portalom, ki nosi letnico 1888. 

Današnja župnijska cerkev sv. Marjete je bila zgrajena 1829. leta. Leta 1903. je cerkev dobila nov portal. Nad vhodom se dviga zvonik z baročno streho. Leta 1891. je notranjost cerkve poslikal slikar Simon Ogrin iz Vrhnike.

Polkrožna, kamnita nagrobna plošča na grobu družine Kobi, je delo arhitekta Ivana Vurnika. Leta 1919. so jo izdelali v kamnoseški delavnici Alojza Vodnika. Kobijevi so se ukvarjali z lesno industrijo, imeli so tovarno upognjenega pohištva, veliko žago, opekarno za strešno zarezno opeko ... Skratka za bogato družino bogato profilirana nagrobna plošča

Kamnita plošča ima dekorativno izdelane napise na obeh straneh

Celotna grobna ureditev je delo arhitekta Ivana Vurnika.

Nadstropna hiša s poudarjenimi okenskimi okvirji in zidcem, ki ločuje nadstropji ima na portalu letnico 1889. Stoji ob kamniti ograji, ki omejuje župnišče, cerkev in kapelico. Od leta 1965. ima v hiši prostore borovniška knjižnica.

Današnja borovniška knjižnica z dvoriščne strani. Velik park si deli z župniščem

Nadstropna hiša s častitljivo letnico 1876. V njej je bila pošta in še danes ji ljudje pravijo stara pošta. Na leseni deski je napis: HUD Karel Barjanski. Društvo, ki skrbi za ohranjanje Ljubljanskega Barja kot življenjskega prostora rastlin in živali. Člani društva so HUDi na vse, ki neodgovorno smetijo Barje in delajo na tem, da bo teh čedalje manj. 

Hiša s stanovanjem ali delavnico v pritličju in gospodarskim delom v nadstropju z opečnatimi mrežami.

Borovniški viadukt lahko vidimo samo na fotografijah ali kot poslikava na hiši. Viadukt so gradili 7 let. Dela so končali leta 1857. Imel je 24 kamnitih stebrov, ki so nosili oboke iz rdeče opeke v dveh nadstropjih. Zgoraj je bilo 25 obokov, spodaj pa 22. Viadukt je bil dolg 511 metrov in visok 37,5 metra. Del, ki je stal na Barju, so podpirali hrastovi piloti. 

Ena lepših hiš v Borovnici ima na kamnitem portalu letnico 1899. Nadstropno hišo, kvadratnega tlorisa z dvokapno streho in mansardo, krasijo poudarjeni okenski okvirji in delilni zidci. Hišo je zgradil fizik Fran Boršnik, ko se je po predčasni upokojitvi vrnil v Borovnico. Čudovita zgradba z vrtom je tudi rojstna hiša literarne zgodovinarke dr. Marje Boršnik.

Hiša z obokanim arkadnim vhodom in arkadnim hodnikom v nadstropju, ni ravno značilna za Borovniško dolino. Hiša nosi letnico 1865. Nekoč je bila v njej gostilna, danes je stanovanjska hiša. 

Jelenov viadukt lahko občudujemo, ko se zapeljemo iz Borovnice proti kartuziji Bistra. Zgradili so ga leta 1857. po zgledu Borovniškega viadukta. Zgrajen je iz opeke in klesanega kamna. Jelenov most ima dvotirno progo, ki še danes služi svojemu namenu. Avtor mostu je avstrijski inženir in arhitekt Carl von Ghega.

Slikovita peš pot nas pripelje do znamenite borovniške čuvajnice 666

Obnovljena in restavrirana stara čuvajnica 666, ki je stala ob stari progi Preserje - Borovnica, na trasi Južne železnice. Obnovili in odprli so jo leta 2007.

Čuvajnica 666 in maketa Borovniškega viadukta. Čuvajnico 666 so zgradili leta 1857. Mala čuvajnica je ena redkih, ki se je ohranila v prvotni arhitekturni zasnovi. Ob čuvajnici je maketa Borovniškega viadukta.

Okrogla lina v borovniški čuvajnici 666

V čuvajnicah so čuvaji tudi stanovali. Skrbeli so za varnost železniškega prometa. V času, ko ni bilo tehnoloških naprav, so bile čuvajnice postavljene na gosto, saj se je moralo od ene do druge videti.

Danes je v lepo obnovljeni čuvajnici 666 fotografska razstava o impozantnem Borovniškem viaduktu in stari Borovnici. 

Zgradba nove železniške postaje je bila zgrajena leta 1947, zato se razlikuje od ostalih, ki še stojijo na trasi nekdanje Južne železnice Dunaj - Trst

Skozi Borovnico teče potok Borovniščica. Na Ljubljanskem barju se izliva v Ljubljanico.

Čuha puha in muzejski vlak je "odpuhal" iz Borovnice v Ljubljano 😎


Povezan izlet:

Kartuzija Bistra - Tehnični muzej Slovenije

Vir: dediščina.si

Razvoj športa v občini Borovnica po II. svetovni vojni, diplomsko delo, Klemen Suhadolnik, Ljubljana, 2016

borovnica.si/znamenitosti

Velenje, staro in novo mestno jedro

Velenje, mesto v Šaleški dolini, je najbolj prepoznavno po rudniku in tovarni Gorenje. Poleg Nove Gorice, ga imamo za najmlajše mesto v Sloveniji. Toda mlado mesto ima tudi svoje staro mestno jedro, ki se je kot trg pojavilo v pisnih virih že leta 1275. To je današnji Stari trg s cerkvijo Matere Božje in hišami, ki strnjene oklepajo grajski hrib.
Tudi Velenjski grad je začel nastajati v tem času. Skozi stoletja se je širil, dograjeval in spreminjal svoj videz. Zadnja, ki sta grad predelala sta bila Karl in Bianca Adamovich, ki sta zgradila tudi veliko vilo ob vznožju grajskega hriba in na začetki starega trškega jedra. V razkošnih grajskih sobanah je bilo veliko lepega pohištva in opreme. Po drugi svetovni vojni so ostale samo sobane. V njih se je naselil Muzej Velenje z zanimivimi stalnimi in občasnimi razstavami.
Danes je Velenje lepo urejeno modernistično mesto, tako urbanistično kot arhitekturno. Velike zasluge gredo nekdanjemu direktorju rudnika Nestlu Žganku. Ta se je odločil, da bodo za rudarje, ki svoj delovni dan preživijo pod zemljo, zgradili svetla stanovanja, okoli stanovanjskih blokov pa bo veliko zelenic in parkov. Ta idilična zamisel mu je tudi uspela. In to kljub ostremu nasprotovanju takratnega državnega vodstva, ki je trdilo, da rudarji pa res ne potrebujejo tako razkošnih stanovanj. Velenjčani so svojemu dobrotniku in človeku z veliko empatije, postavili spomenik na Titovem trgu.
Za sprehod po modernističnem Velenju priporočam vodnik "Velenje - Sprehod skozi mesto moderne", avtor je Rok Poles.

Zasnova Velenjskega gradu je iz 13. stoletja. Tekom stoletij se je grad širil, dobil obrambno obzidje, celo dvojno pa tudi več obrambnih stolpov. Grad stoji na 66 m visokem griču.

V stavbi s stopničastim čelom so bili nekoč hlevi. Danes je v hlevu samo mastodont. Velenjski grad je imel tudi notranje obrambno obzidje. 

Okrogli grajski stolp s konzolnim vencem. Na njem je niz strelnih lin in izlivnic za smolo.

Kamnit vhodni portal

Grba Karla in Biance Adamovich, predzadnja lastnika Velenjskega gradu. Na heraldični tabli je letnica 1858, ko sta grad prenovila. Zadnji lastnik gradu je bil grof Coronini - Kromberk. Kupil ga je leta 1918. Grad je bil v njegovi lasti vse do druge svetovne vojne. Danes je v njem muzej.

Arkadno dvorišče in arkadni hodnik v nadstropju Velenjskega gradu.

Trgovina iz začetka 20. stoletja. Nekaj malega je tudi iz 21. 😊

Kamniti vodnjak na arkadnem dvorišču Velenjskega gradu. Vodnjak je imel cisterno v katero je tekla voda z grajske strehe

Kamnito stopnišče

Na Velenjskem gradu, ki je danes mestni muzej s številnimi zbirkami, imajo tudi prikaz gostilne iz začetka 20. stoletja. Takrat so uporabljali leseno igralo, ki bi mu danes lahko rekli fliper 

Hladilna skrinja

Kavni mlinček ali bolje rečeno mlin 😎

Umetelno izrezljano leseno ogrodje glasbene skrinje

Prikaz gostilne iz začetka 20. stoletja

Točilni pult

"Delu čast in oblast". Je še tako! 😎

Danes je v Muzeju Velenje, na Velenjskem gradu, na ogled postavljeno kar nekaj stalnih muzejskih zbirk. Med njimi je zbirka kiparja Cirila Cesarja, rojenega leta 1923. v Mozirju

Na železnih vratih, ki vodijo v notranjost gradu, so približno meter visoka vratca, skozi katera so vstopali in izstopali ljudje, ne da bi odpirali velika in težka vhodna vrata. Na vratcih je strelna lina

Pogled z Velenjskega gradu na novo Velenje

Grajska kapela ima na portalu letnico 1660.

Detajl kamnitega portala grajske kapele z letnico 1660.

Nad tunelom stoji ostanek gradu Šalek. Po njem je dobila ime Šaleška dolina. Grad se prvič omenja že leta 1287. Kar je ostalo od gradu je večnadstropni, trioglati stolp, kar je redkost na Slovenskem. 

Dovozna pot med notranjim in zunanjim obrambnim obzidjem.

Smučarske skakalnice ob Velenjskem gradu. Na starih razglednicah je videti, da je bil nekoč, ob vznožju današnjih skakalnic, lepo urejen park

Stojan Batič, Onemele puške, Titov trg Velenje, 1971.

Fontana in spomenik kiparja Stojana Batiča z naslovom Onemele puške iz leta 1971. Skulptura je simbol Miru. Navzdol obrnjene puške prehajajo v človeške figure. Na plošči ob fontani so vklesana imena 668 padlih borcev in žrtev fašizma v Velenju med drugo svetovno vojno.

Rudarska stolpnica je zgrajena v 60-ih letih 20. stoletja po načrtih arhitektov Mirana Miheliča in Ilije Arnautoviča. Leta 1962. so postavili pet takih stolpnic v Savskem naselju v Ljubljani. Poznamo jih kot Savske stolpnice. Rudarska stolpnica v Velenju ima en dodatek. Na strehi je, okoli strojnice dvigala, oblikovan rudarski Srečno in rudarski znak

Kulturni dom na Titovem trgu je avtorsko delo Plečnikovega študenta, arhitekta Otona Gasparija (1911-1991). Kulturni dom v Velenju so zgradili leta 1959. Ob njem je najnovejša pridobitev mesta, solarna polnilnica mobilnih naprav.

Reliefna mreža na pročelju Doma kulture je delo kiparja Stojana Batiča iz leta 1960. Imenuje se Muze umetnosti. Predstavlja glasbeno, dramsko in likovno umetnost.

Kip Mati z otrokom je ustvaril kipar Stojan Batič Postavljen je ob Galeriji Velenje.

Velenjčani svojega Tita ne dajo. Za impozantni spomenik, ki meri kar 628 cm, so denar prispevali prebivalci in takratne družbenopolitične organizacije. Kip je delo kiparja Antuna Augustinčiča. Postavili so ga leta 1977.

Nestl Žgank (1909-2004) je bil direktor velenjskega rudnika, od leta 1950-1965 in človek z veliko empatije. Pravijo mu tudi oče Velenja. Bil je pobudnik gradnje lepih in svetlih bivališč za rudarje in njihove družine. To je bilo v nasprotju z "vizijo" takratnih vodilnih politikov, ki so zahtevali gradnjo kolonij in barakarskih naselij, kajti rudarji so prišli od drugod in so tu le začasno zato res ne potrebujejo tako modernih stanovanj. Nestl Žgank ni odstopil od svoje vizije in začelo je nastajati modernistično zasnovano Velenje. Leta 2009. so na Titovem trgu postavili spomenik kjer Nestl Žgank stoji ob maketi Velenja. Spomenik je ustvaril kipar Boštjan Drinovec, rojen leta 1973. v Ljubljani. 

Vila Bianca je bila zgrajena leta 1855. ob vznožju Velenjskega gradu. Ime je dobila po grofici Bianci Adamovich, ki je v njej živela v 19. stoletju. Ob vili je velik, ograjen park. Danes je v njej TIC, galerija, dvorane za različne razstave in prireditve pa tudi gostinska dejavnost je dobro zastopana s prijetnim lokalom imenovanim Bianca Gurmanka 😎

Vila Bianca stoji ob vznožju grajskega hriba. Ob njej so speljane stopnice do gradu.

Hiša na Starem trgu 2 je bila zgrajena v začetku 19. stoletja. Preuredili so jo konec 19. stoletja. Visoko pritlično hišo krasi dvoramno stopnišče s kovano ograjo. Hiša ima poudarjen osrednji del s pilastri in biforo v trapezno oblikovanem strešnem čelu

Nadstropna hiša, na Starem trgu, iz druge polovice 19. stoletja

Pritlična hiša s strmo dvokapno streho na čop in podstrešjem je zgrajena v prvi polovici 18. stoletja. Na kamnitem portalu je vklesana letnica 1860, ko so hišo prenovili. 

Velenje, Stari trg, staro mestno jedro, strnjeno ob grajski hrib. Velenje se kot trg omenja že leta 1264. 

Simpatična pritlična hiška z baročno zasnovo iz 18. stoletja. V 19. st. so jo prenovili. Frčade so verjetno najnovejša pridobitev. 

Arkadni hodnik palače na Starem trgu

Župnijska cerkev Karmelske Matere Božje stoji na manjši vzpetini v starem mestnem jedru Velenja. Cerkev je bila prvič omenjena leta 1477. 

Zvonik župnijske cerkve Karmelske Matere Božje z zvonasto streho in hiši na Ljubljanski cesti, iz začetka 20. stoletja


Enodnevni izlet na Štajersko:


Šempeter in Rimska nekropola

Polzela, dvorec Šenek in grad Komenda

Gora Oljka in romarska cerkev sv. Križa

Žalec, prestolnica slovenskega hmeljarstva

Vir: voden ogled
Rok Poles, Velenje Sprehod skozi mesto moderne, Mestna občina Velenje, 2013
dr. Ivan Stopar, Velenjski grad
RNKD
zloženke TIC Velenje