Izlet v
Stično na Dolenjskem oziroma obisk cistercijanskega samostana, končujem s foto zgodbo tamkajšnjega Muzeja krščanstva, ki ima svoje prostore v stari prelaturi. Muzej je bil ustanovljen leta 2003. kot Slovenski verski muzej, leta 2006. pa se je preimenoval v
Muzej krščanstva na Slovenskem.
V muzeju je na ogled stalna razstava,
Zgodovina krščanstva na Slovenskem. Spoznamo zgodovino krščanstva pri nas od nastanka, v tretjem stoletju pa vse do leta 2000. Spoznamo tudi Življenje za samostanskimi zidovi. Ogledamo si lahko: zgodbo o znamenitih stiških rokopisih, samostanske delavnice, zgodbo o življenju patra Ašiča, zbirko umetniških slik in kipov, zbirko starega pohištva, ki ga je muzeju podaril zbiratelj Leopold Kozlevčar, zbirko nabožnih predmetov, kakšna je bila videti srednjeveška knjižnica, pa sobo svetnikov in cerkvenih oblačil pa verjetno še kaj. Res bogata zbirka, kronološko razdeljena in opremljena z informativnimi tablami.
V muzeju hranijo tudi arhiv misijonarja in škofa
Friderika Barage iz Male vasi.
Foto zgodba razstavljenih muzejskih eksponatov, po moji izbiri:
 |
| Nad vhodom v Muzej krščanstva na Slovenskem, je sončna ura z grboma stiškega samostana in stiškega opata dr. Antona Nadraha. Nad uro je čudovita romanska bifora. |
 |
| Cistercijana nismo srečali v živo. V muzeju stoji v cistercijana oblečena lutka, v skromni beli kuti, zato jim nekateri pravijo tudi beli menihi. Zanimiva je umetniška slika, olje na platnu, ki jo je sredi 18. stoletja, naslikal neznani slikar, prikazuje pa malega dečka, nadvojvodo Jožefa, ki je kasneje postal cesar Jožef II. |
 |
| Grb cistercijanskega samostana v Stični. Legenda o začetku gradnje samostana pravi, da kar so menihi čez dan zgradili, se je ponoči podrlo. Nekoč pa se je na kamniti zid priletel ptič in zapel, tu gradite (v latinščini seveda :). Tako so samostan začeli graditi na prostoru kjer stoji še danes, ptič in kamniti zid pa sta ovekovečena na samostanskem grbu. |
 |
| Gotski obočni sklepnik z grbom turjaških grofov iz konca 14. stoletja. Turjaški grofje so imeli svojo grobnico v kapeli sv. Jurija, v stiškem samostanu |
 |
| Cistercijani se sami oskrbujejo. Imajo vrtove, sadovnjak, čebelnjak, nabirajo zelišča, znani so po svojih čajih patra Ašiča, nekoč pa so izdelovali tudi znameniti Stiški sir. |
 |
| Kotiček v muzeju posvečen najbolj znanem cistercijanu pri nas, patru Ašiču |
 |
| Sv. Frančišek Ksaverij, zavetnik misijonarjev. Rezbarija v lesu, je delo kiparja in podobarja Ivana Pengova (živel od 1879 do 1932) |
 |
| Muzej krščanstva v Stični, hrani tudi zbirko starega pohištva, ki ga je muzeju podaril zbiratelj, Leopold Kozlevčar. Na fotografiji je trikotna mizica z vedutami, iz druge polovice 19. stoletja. |
 |
| V Kozlevčarjevo zbirko starin, spada tudi ta čudoviti vitrinski nastavek iz 19. stoletja |
 |
| Tlakovanje v stari prelaturi, kjer je danes muzej |
 |
| Sv. Jurij z zmajem. Kip je stal v cerkvi sv. Jurija na Ptuju, okoli leta 1370. do 1380. |
 |
| Sv. Vid iz 16. stoletja, kipar ni znan. |
 |
| Bronasti grb rodbine stiškega opata Franca Ksaverja barona Tauffererja 1764 - 1784 |
 |
| Tlakovanje v stari prelaturi |
 |
| Cistercijanska liturgična knjiga, izdana v Parizu, leta 1690. Platnice so iz bukovega lesa, galunskega usnja in medenine. Originalni naslov knjige, Antiphonale Cisterciense, avtor Fredericus Leonard |
 |
| Anton Ginther (1655-1725) Unus pro Omnibus hoc est: Christus Jesus, Biberbach, 1755 |
 |
| Škoda, ker ni znano, kako dolgo je trajal prepis te knjige. Gre za prepis in prevod iz nemščine. Knjiga v nemškem jeziku je bila izdana 1697. Knjigo z enkratnim rokopisom, v slovenskem jeziku pa so izdali v Škofji Loki, leta 1847. Originalni naslov knjige, Svete bukve za usaki dan mesza (Svete knjige za vse dni v mesecu), Avtor, Franc Kermel |
 |
| Lesena omara se imenuje, armarij (armarium). V srednjem veku so v njih hranili knjige. Omara je bila premična. Bile so prave male srednjeveške, samostanske knjižnice. Dragocene knjige so bile skrbno varovane. Ključ do armarija je imel le armarius, ki je bil skrbnik armarija. |
 |
| Tole pa ni navadna punčka, za igranje. To je čudodelni škofjeloški praški Jezušček iz 18. stoletja. Izdelan je iz voska. Iz Prage je "pripotoval" v Uršulinsko cerkev v Škofji Loki, od tam pa v Stično in sedaj ga lahko občudujemo v Muzeju krščanstva, ki ima v svoji zbirki voščenih figuric, več kot trideset predmetov. |
 |
| Prehod v drugo sobano in stenska poslikava v stari prelaturi |
 |
| Delček muzejske slikarske zbirke, ki obsega slike od 15. stoletja naprej |
 |
| Sedeča Marija z otrokom ali Solčavska Marija. Kip je bil izdelan okoli leta 1270-1280, v benediktinskem samostanu, v Gornjem Gradu. V 15. stoletju so ga prenesli v župnijsko cerkev Marije Snežne, v Solčavi, kjer je še danes. Od tu tudi drugo ime. Kip v muzeju je kopija |
