Juliana Trail, 7 etapa - Od Stare Fužine in Bohinjskega jezera do Bohinjske Bistrice

Sedma etapa Juliane Trail oziroma daljinske pohodniške poti, se prične v Stari Fužini, pri Centru Triglavskega narodnega parka (TNP). Od tu se pot spusti do slikovitega Bohinjskega jezera v Ribčevem Lazu. Na koncu hotela Jezero (mimogrede, imajo odlično kavo s pogledom na jezero in srednjeveško cerkev sv. Janeza Krstnika), zavijemo proti naselju Polje. Gručasta vasica ob reki Savi Bohinjki, je nastala v 16. stoletju. V 20. stoletju pa je nedaleč stran nastalo nekajkrat večje naselje manjših in večjih počitniških hiš. V Polju se lahko pohvalijo s prvim nordijskim centrom v Sloveniji. Res je, še pred znamenito Planico, so v Polju prirejali tekmovanja v smučarskih skokih. Tu je svoj skok opravila prva Slovenka in to kar v krilu. 😊

Pot nas pelje skozi gozd, mimo polj in travnikov. Ves čas nas spremlja tudi pogled na Triglav. Ni potrebe, da vsi rinemo gor, tudi od tu je čudovit.

Pot je večinoma ravninska z nekaj sence in obilo sonca, saj je žled tudi v bohinjskem koncu opravil svoje. Manjši vzpon je do vasice Žlan. Gručasta vasica v kateri je danes le nekaj hiš. Od tu nas pot vodi rahlo navzdol, skozi Dobravo do Bohinjske Bistrice.

Sedma etapa Juliane se zaključi na železniški postaji Bohinjska Bistrica. Ker pa grem rada tudi po svoje, sem se ustavila pri Zoisovem dvorcu, ki je nastal v 17. stoletju. Ob njem je park z uro, ki jo je dal postaviti Žiga Zois, da železarji ne bi zamujali na delo. 😎 Moja pot se je zaključila v župnijski cerkvi sv. Miklavža ali sv. Nikolaja, kakor je komu ljubše, ki jo je poslikal slikar Matija Koželj iz Kamnika.

Sedma etapa Juliane Trail je dolga 11 kilometrov, za tri ure hoda in razmeroma lahka, slikovita pa itak 😊

Poglejte, tamle je Triglav, nam kaže eden od štirih srčnih Bohinjcev, ki so 26. avgusta 1778, na pobudo barona Žige Zoisa, prvi osvojili vrh Triglava. S skromno opremo in veliko izkušnjami, jim je podvig uspel v enem tednu. V spomin na ta dogodek so, ob njegovi dvestoletnici, leta 1978. postavili spomenik, nedaleč od Bohinjskega jezera. Spomenik je ustvaril kipar Stojan Batič.

Jutranji pozdrav na Bohinjskem jezeru. Priznam, da tu nisem pričakovala galeba 😊

Pristanišče na Bohinjskem jezeru

Spominska plošča na skali je bila postavljena 4. julija 1980. leta, v spomin na zmago Jeseniško - bohinjskega odreda nad nemškim okupatorjem, 4. aprila 1945. Z zmago so partizani preprečili požig Zgornje bohinjske doline.

Cerkev sv. Janeza Krstnika ob Bohinjskem jezeru

Kjer se konča Bohinjsko jezero in začne reka Jezernica, stoji kamniti most, ki so ga zgradili leta 1926. Pred tem je bil na tem mestu leseni most.

Jutranja meglica nad Bohinjskim jezerom

Zlatorog v Bohinju

Juliana Trail, kažipot nas usmerja proti vasici Polje

Tudi najmlajši so navdušeni nad Juliano 😊

Napredujemo, kulturna krajina. Juliana Trail - Stara Fužina - Bohinjska Bistrica, 11 km.

Triglav nas gleda 😊 Stari del vasi Polje pri Bohinju

Na zimo smo pripravljeni 😎 Značilnost Gorenjske: urejenost

Smučarske skakalnice v Nordijskem centru Polje. Začetki slovenskega skakalnega športa so v Bohinju. Že leta 1929. 10. februarja so na Poljah lahko videli smučarske skoke na prvi 50-metrski skakalnici. Projektiral jo je ing. Hanssen iz Norveške. Tudi sam je bil dober skakalec in se je udeležil omenjenega tekmovanja. Skočil je najdalj od vseh in pristal pri 43-ih metrih. Zanimivo je, vsaj meni, da je na skakalnici skočila tudi prva slovenska ženska skakalka in to kar v krilu. To je bila Agata Stare, rojena leta 1915. iz bližnjega naselja Žlan. Od Hanssenove skakalnice je ostalo bolj malo. Današnje so zgradili kasneje.

Pitnik z lesenim koritom in kozolčkom na katerem je fotografija ing. Hanssena, konstruktorja skakalnic in skakalca iz Norveške

Iz Polja smo se povzpeli, po rahlem klancu, na vzpetino kjer leži vasica Žlan 

Žlan je gručasta vas iz 19. stoletja. Hiš je danes bolj malo. V tej obnovljeni pa je nekoč živela prej omenjena smučarska skakalka v krilu 😊

Zapustili smo Žlan, stezice, širna vaška polja in se spustili v Bohinjsko Bistrico.

Park Zoisove graščine z uro in nekdanjo delavsko hišo. Stolp z uro je postavil Žiga Zois, da delavci železarji ne bi zamujali na delo 

Zoisova ura. Na stolpu je tudi znak družine Zois stoječi lev drži posodo z dragulji.

Vhodni, kamniti portal iz tufa. Vhod v Zoisovo graščino. Nad portalom lev s posodo z dragulji. Za uspehe na gospodarskem področju je bilo družini Zois podeljeno plemstvo. Poimenovali so se "von Edelstein". Po slovensko bi rekli dragulj. Od tod levu posoda z dragulji.

Zoisova graščina s parkom in uro stoji na Grajski ulici 14, ob Bohinjski Bistrici. Dvorec so zgradili sredi 17. stoletja bratje Locatelli, ki so bili prvotni lastniki fužin. Ko je prešel v last Zoisov, so v njem uredili prostore za bivanje družine in upravne prostore za rudarske nadzornike. Večkrat je v njem prebival tudi Žiga Zois. (info tabla)

Skozi Bohinjsko Bistrico teče istoimenski potok

Gospodarsko poslopje na Zoisovi ulici

Vode se na bohinjskem koncu ne manjka. Manjši potoček teče med hišami v Bohinjski Bistrici

Kapelica z lesenimi kipi Brezmadežne in dveh angelov, ki držita svečnika. Kapelico so postavili na prelomu iz 19. v 20. stoletje. 

Gostinski lokali ob potoku Bohinjska Bistrica

Lepo obnovljena, nadstropna hiša, pravi mali dvorec nosi letnico 1781.

Cerkev sv. Miklavža ali Nikolaja je bila zgrajena leta 1884. Pred tem je na tem mestu stala baročna cerkev iz 17. stoletja.

Detajl lesene skulpture pred obzidjem cerkve sv. Nikolaja v Bohinjski Bistrici.

Prezbiterij z glavnim oltarjem in poslikavo, ki je delo kamniškega slikarja Matije Koželja

Poslikava kupole prezbiterija. Slikar Matija Koželj

Stranski oltar posvečen Brezmadežni

Stranski oltar sv. Jožefa


Podobno Juliana Trail:

Od Bleda do Radovljice

Od Jesenic do Blejske Dobrave

Vir:

bohinj.si

Register NKD

Žička kartuzija in Špitalič pri Slovenskih Konjicah

Na koncu ozke in slikovite doline Janeza Krstnika, je proti koncu 12. stoletja začela nastajati Žička kartuzija. Ime je dobila po bližnjem kraju Žiče pri Slovenskih Konjicah na Štajerskem. Kartuzijanski red izhaja iz Francije in Žička kartuzija je bila prva, ki je nastala izven matične države. Nekaj časa je bil tu tudi sedež glavnega priorja.

Žička kartuzija je bila sestavljena iz zgornje in spodnje kartuzije. Spodnja se je nahajala v Špitaliču. Tu so živeli in delali laični bratje. Ukvarjali so se z oskrbo menihov, imeli so tudi bolnišnico, hospital, po kateri je kraj dobil ime. V zgornjem samostanu je v miru in samoti živelo in delalo dvanajst menihov s priorjem. Podobno kot Jezus in dvanajst apostolov.

Približno dva kilometra stran, da hrup ne bi motil menihov, je nastal zgornji samostan, od katerega se je nekaj ohranilo do danes. V središču je bila mogočna redovna cerkev sv. Janeza Krstnika. Ob severno steno so bile prislonjene: knjižnica v kateri so hranili okoli dva tisoč knjig, ki so bile ročno pisane na pergament. Poleg knjižnice je stala kapiteljska dvorana z manjšim oltarjem, ki je viden še danes, kuhinja in skupna jedilnica, ki so jo uporabljali ob nedeljah in večjih praznikih. Kartuzijanski menihi so bili na pol puščavniški red. Njihova glavna naloga je bila biti v miru in samoti svoje celice. Ob obzidju je imel vsak od njih svojo hišico s pogledom na vrt, ki ga je vsak sam obdeloval. Ker je bil ob kartuziji potok, je imela vsaka hiška napeljano tudi vodo. Tu so menihi v samoti in tišini živeli in delali. Enkrat na teden so se srečevali v kapiteljski dvorani, v cerkvi ali pa na sprehodu po okoliških gozdnih poteh.

Tako je bilo vse do 15. stoletja, ko so Turki zašli tudi v to samotno in odmaknjeno dolino. Skoraj  popolnoma so uničili spodnji samostan, preživela je samo gotska cerkev, delno pa tudi zgornjega. Zaradi turških vpadov, so zgornjo Žičko kartuzijo dodatno utrdili, samostanski bratje pa so se tudi preselili vanjo.

Žička kartuzija je delovala do leta 1782, ko je cesar Jožef II. z dekretom ukinil tudi ta samostan. Odtlej je sameval in propadal. Marsikateri kamen od tu je šel za gradnjo stanovanjskih hiš v okolici in vse do Slovenskih Konjic. V novi Sloveniji je Žička kartuzija znova oživela. Menihov tu ni več. Čedalje bolj jo oblegajo domači in tuji turisti. V južnem traktu je stalna razstava o zgodovini kartuzije. Na koncu arkadnega hodnika je lončarska delavnica, v nekdanjem obrambnem stolpu pa Zeliščna lekarna. Na koncu se odpravimo še v najstarejšo gostilno Gastuž, na odlično kavo ali kaj drugega, saj imajo pestro ponudbo jedi in slaščic.

Žička kartuzija je nastala v drugi polovici 12. stoletja. Zgradili so jo v ozki dolini, na levem bregu Žičnice. V stolpu na skrajni levi strani je bila kapela z zunanjim vhodom v katero so lahko vstopale tudi ženske. V kartuzijo niso smele. Stolp na desni, ob današnjem vhodu, so imenovali Ribji stolp, ker so v njegovih kletnih prostorih shranjevali ribe

Gastuž, najstarejša gostilna. Postavili so jo v 15. stoletju

Gastuž v objemu narave, z veliko leseno teraso, vabi na kavo in odlične sladice, da o blaženem miru niti ne govorim 😊

Ohranjen del srednjeveške poslikave na stranski fasadi Gastuža

Danes glavni vhod v Žičko kartuzijo, nekoč pa je bil tu manjši prehod, ki je vodil na zeliščni vrt

Obnovljeni južni trakt Žičke kartuzije. V njem so razstavni prostori in Otakarjeva peninska klet. V obokanih kletnih prostorih zorijo konjiške penine.

Južni trakt Žičke kartuzije

V ravninskem delu Žičke kartuzije je stala mogočna gotska, redovna cerkev sv. Janeza Krstnika, ki je redovni zavetnik in patron Žičke kartuzije,

Ob severni steni redovne cerkve sv. Janeza Krstnika je bila bogato založena knjižnica. V njej je bilo okoli dva tisoč knjig iz različnih ved. Bile so pisane na pergamentu, tiskanih pa ni bilo. Tako so, ob obisku Žičke kartuzije, zapisali oglejski vizitatorji.  

Visoki gotski, šilasti okni s krogovičjem

Cerkev sv. Janeza Krstnika je bila enoladijska. Ob prezbiteriju je bil prostor za redovne menihe, ob glavnem vhodu pa je bil s pregrado ločen del za redovne brate.

Romansko, polkrožno okno v severni steni redovne cerkve

Glavni vhod v redovno cerkev sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji

Detajl Otakarjeve kapele ob prezbiteriju

Manjše, šilasto, gotsko okno v Otakarjevi kapeli

Štajerski mejni grof Otakar III je bil ustanovitelj Žičke kartuzije. V tej kapeli je bil, skupaj z ženo in sinom, tudi pokopan. Danes je grob prazen.

Poleg glavnega vhoda je imela cerkev sv. Janeza Krstnika, na severni strani še dva stranska vhoda. Eden je bil povezan z malim križnim hodnikom. Tu so v cerkev vstopali očetje menihi, Svoj prostor so imeli ob prezbiteriju. Drugi vhod je bil namenjen redovnim bratom, ki so imeli s posebno pregrado, od menihov, ločen prostor

Stranski vhod v cerkev, ki je bil povezan z malim križnim hodnikom

Nadstropni trakt z oboki v pritličju je nastal na začetku 15. stoletja in se je v celoti ohranil. 

Gotski sklepnik, ki je krasil cerkveni obok, je danes na pročelju arkadnega trakta. Na njem je upodobljen vol, ki je simbol evangelista Luke.

Prostor kjer je bila skupna jedilnica in kuhinja. Ohranila se je romanska odprtina in lina skozi katero so iz kuhinje podajali hrano v jedilnico. Kuharji vanjo niso smeli. Menihi so jo uporabljali samo ob nedeljah in ob večjih praznikih. Ostale dni je vsak sam živel in do 13. stoletja si je tudi vsak sam pripravljal hrano v svoji hiški z vrtom. Kartuzijani so bili na pol puščavniki. 

Gospodarsko poslopje z arkadnim dvoriščem, ki je bil nekoč del velikega križnega hodnika.

Veliki arkadni hodnik

Najmogočnejši okrogli obrambni stolp, s skrilasto strmo streho, je postavljen visoko na pobočje hriba. Večina obrambnega zidu in stolpov, ki jih vidimo danes, so iz 15. in 16. stoletja, nastali zaradi turških vpadov. 

Dobro ohranjena  gotska pokopališka kapela z letnico 1469. 

Vhod v pokopališko kapelo in sklepnik z ribo

Maketa nekdanje mogočne Žičke kartuzije z redovno cerkvijo sv. Janeza Krstnika, velikim in malim križnim hodnikom in 12 hišic, ki so bile povezane z malim križnim hodnikom in stranskim vhodom v cerkev. Vsaka hiška je imela svoj vrt. Ker ob obzidju teče potok, je imela vsaka hišica tudi napeljano tekočo vodo. Tako so redovni menihi živeli na pol puščavniško življenje

Del nekdanjega obrambnega obzidja s stolpom v katerem je danes trgovinica z zeliščnimi proizvodi iz Žičke kartuzije

Tik ob severni steni cerkve je bila kapiteljska dvorana z oltarjem, kjer se je dvanajst menihov in prior posvetovalo in modrovalo. 😎

Nekdanji obrambni stolp s piramidno streho

Domača, naravna, zeliščna lekarna v enem od obnovljenih obrambnih stolpov v Žički kartuziji.

Zeliščni napitki in lutka v kartuzijanskem oblačilu

Degustacija zeliščnih napitkov v prodajalni Žičke kartuzije

Glavni, romanski portal cerkve Marijinega obiskanja v Špitaliču. V luneti je Jagnje s križem.

Detajl glavnega portala. Jagnje s križem v luneti

Osnova cerkve Marijinega obiskanja je iz konca 12. stoletja. Bila je središče spodnjega samostana, kjer so živeli in delali bratje laiki. Gotska cerkev je edino kar je ostalo od spodnjega samostana Žičke kartuzije. V 19. stoletju so cerkev povišali in dodali zvonik.

Lep strešni jahač na cerkvi Marijinega obiskanja v Špitaliču

Stranski vhod v cerkev je malo skromnejši. Ima samo en par stebrov s kapiteloma, ki se na vrhu združita v en lok.

Župnišče

Špital pri Slovenskih Konjicah je razloženo naselje ob potoku Žičnica. V 12. stoletju je bil tu spodnji samostan Žičke kartuzije. Samostanski laični bratje, ki so skrbeli za gospodarski del kartuzije, so imeli tudi bolnišnico, hospital. Od tu ime kraja, Špital.

Osnovna šola in vrtec v Špitaliču ima bolj malo otrok. 


Enodnevni izlet na Štajersko:

Marijino svetišče na Sladki Gori 

Cerkev sv. Roka - Kot bi vstopil v veliko torto 

Slovenske Konjice

Vir: voden ogled Žičke kartuzije

Marijan Zadnikar, Žička kartuzija, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije št. 34, Zavod za spomeniško varstvo, Ljubljana, 1973

Nataša Golob, Kulturna dediščina Žičke kartuzije, Občina Slovenske Konjice, 2007