Begunje na Gorenjskem

Begunje na Gorenjskem je simpatična vasica, ki spada v občino Radovljica. Leži le pet kilometrov stran. Iz Radovljice do Begunj je dobra avtobusna povezava, lahko pa gremo tudi peš. Med poletnimi počitnicami je v Begunje rad zahajal tudi arhitekt Jože Plečnik in v vasi pustil svoj pečat. Za sestre usmiljenke, ki so takrat vodile Žensko kaznilnico v gradu Kacenštajn, je naredil načrt za paviljon Brezjanka, kapelo sv. Jožefa s prostorom za počitek, imenovano Jožamurka in pritlično zgradbo na vogalu grajskega parka. Te stvaritve, ki so jih v veliki meri pozidale usmiljenke skupaj s kaznjenkami, lahko občudujemo še danes. Ena Plečnikova stvaritev pa je bila uničena še za njegovega življenja in ta skrunitev ga je močno prizadela. Kakšna turistična znamenitost za Begunje in Slovenijo bi to bila, si lahko le mislimo.

Grad Kacenštajn je bil zgrajen v 15. stoletju kot nadstropni dvorec. V njem so živele plemiške družine. Še najdlje so tu prebivali Kacijanarji. Po njih se grad tudi imenuje. Današnjo podobo je dobil v 18. stoletju, ko se je vanj vselila plemiška družina Lambergh z bližnjega gradu Kamen. Po letu 1875 se je grad poslovil od plemiških glav. Tega leta pa vse do 1942, ko so jih nagnali nacisti, je bila tu Ženska kaznilnica. Vodile so jo sestre usmiljenke Družbe sv. Vincencija Pavelskega. Na njihovo prošnjo je Jože Plečnik narisal načrt za prenovo kaznilniške kapele. Matjaž Ambrožič v svojem zapisu Plečnikova dela za Žensko kaznilnico piše, kaj vse je v tej kapeli bilo. Kako se je arhitekt potrudil tudi za najmanjše detajle, da so obnovo uspešno izvedli. Kapela je preživela naciste, ki so v gradu uredili zapor za slovenske izobražence. Kaj se je z njimi zgodilo priča grobišče talcev, ki ga je uredil še en velikan slovenske arhitekture Edvard Ravnikar. 

Po vojni so se sestre usmiljenke zelo zavzele, da se kaznilniška kapela zaščiti in vpiše na seznam kulturne dediščine. Zahvaljujoč vztrajnosti jim je to tudi uspelo. A na veliko žalost ne prav za dolgo. Leta 1946 so se novi oblastniki, ki so v gradu ponovno odpri žensko kaznilnico, odločili, da kapela ne sodi v grad in jo je treba porušiti. Dediščina gor ali dol, tega pa res ne potrebujemo. Nič niso pomagale prošnje in pisma, ki so jih usmiljenke pošiljale na številne naslove. Preden so kapelo uničili, je sestram uspelo rešiti vsaj nekaj opreme od kipov do Plečnikovih lestencev in tabernaklja. Nekaj tega je zdaj v cerkvi sv. Jakoba v Šentjakobu ob Savi.

V središču starega vaškega jedra stoji, kot se spodobi, baročna cerkev sv. Urha. Žal je bila zaklenjena, zato si bom morala ogleda slike Leopolda Layerja, Ivana Šubica, mogoče tudi Groharja. Pravijo, da je največji okras cerkve poslikava notranjosti, delo slikarja Matije Bradaška med leti 1894 in 1897.

Prav gotovo so ena večjih znamenitosti Begunj tudi Avseniki. Kdo jih ne pozna. Tudi, če ne poslušaš narodno zabavne glasbe, zagotovo poznaš vsaj kakšno njihovo pesem. Meni je všeč Planica, Planica. Pa še kakšna bi se našla. 😊 V veliki domačiji Avsenikov, ki stoji na začetku vasi, je gostilna in muzej posvečen življenju in delu bratov Avsenik. 

Vse kar sem lepega videla, sem pridno beležila s fotoaparatom. Tudi živalce. 💜

Simpatični paviljon Brezjanka s šestimi hrastovimi stebri si je Plečnik zamislil kot manjši tempelj. Nadstrešek je pokrit z betonskimi strešniki, ki so jih izdelale sestre usmiljenke. Arhitekt Jože Plečnik je leta 1938 izrisal načrt. Naslednje leto je bila Brezjanka postavljena. Večino dela so opravile usmiljenke skupaj z zapornicami iz ženske kaznilnice.

Tlak Plečnikovega paviljona Brezjanka je kot preproga stkana iz prodnikov, opeke in z lesom zapolnjenih krogov.

Kostanjev drevored povezuje grad Kacenštajn in Plečnikov paviljon Brezjanka. Drevored je upodobljen na grafiki iz leta 1868 in še danes je lepo ohranjen.

Grad Kacenštajn in kostanjev drevored

Prepoznavno Plečnik. Rdeča, posebej žgana polkrožna opeka in kamen.  Detajl, steber kapelice Jožamurka.

Vandalizem ni prizanesel niti Plečnikovi Jožamurki. Upam, da škodo čim prej popravijo in ji vrnejo prejšnji čar. Jožamurka je sestavljena iz dveh delov, pravijo, da je kot hiša v hiši. V enem delu je oltar sv. Jožefa, v drugem pa je prostor namenjen počitku in druženju. Paviljon - kapela je bil zgrajen leta 1938. Tudi tu so levji delež gradnje opravile usmiljenke in zapornice. Stebri z dorskimi kapitlji nosijo streho, pokrito s cementnimi strešniki. 

Spokojnost, konji na paši. 💜

Talka, kip, izklesan iz belega marmorja, je delo kiparja Borisa Kalina iz leta 1956. Stoji sredi grobišča talcev, ki so bili ubiti med drugo svetovno vojno. Ureditev grobišča na grajskem vrtu, arhitekt Edvard Ravnikar, leta 1953.

Grad Kacenštajn, Begunje na Gorenjskem. O grozodejstvih, ki so se dogajale v gradu in grajskem parku med drugo svetovno vojno, ko so grad zasedli nacisti, priča dolga pritlična zgradba. V njej so bili zapori, po vojni pa so uredili Muzej talcev. Tudi vkopani bunker je del vojnega zla.

Grad Kacenštajn, grajski park, Begunje na Gorenjskem. Spominsko obeležje Sintom žrtvam nacističnega genocida med drugo svetovno vojno.

Grad Kacenštajn, grajski park, konji in ranjena Plečnikova Jožamurka, Begunje na Gorenjskem.

Begunje na Gorenjskem. Pokriti most čez potok Begunjščica. Most z dvokapno strešico na štirih betonskih stebrih ima tudi dve klopi za počitek in lep razgled na okolico.

Begunje na Gorenjskem. Pogled s pokritega mostu

Grad Kacenštajn, Begunje na Gorenjskem. Kip zapornika v grajskem parku je delo kiparja Borisa Kalina iz leta 1954.

Grad Kacenštajn, grajski park, oranžerija, Begunje na Gorenjskem.

Grad Kacenštajn, grajska lipa, Begunje na Gorenjskem.

Grad Kacenštajn, Begunje na Gorenjskem. Prva omemba leta 1428 kot enonadstropna zgradba. Najdlje je v gradu bivala plemiška družina Kacijanar. Po njih se grad imenuje. Današnjo podobo je grad dobil konec 18. stoletja, ko se vanj, z bližnjega gradu Kamen, preseli plemiška družina Lamberg.  

Baročna cerkev sv. Urha, Begunje na Gorenjskem. Današnja cerkev je bila zgrajena leta 1781.

Cerkev sv. Urha, Begunje na Gorenjskem. Freska na pročelju cerkve

Cerkev sv. Urha, Begunje na Gorenjskem. Slovenski nadškof, politik in pisatelj, Anton Bonaventura Jeglič (29. maj 1850, Begunje na Gorenjskem - 2. julij 1937, Stična). Bil je tudi ustanovitelj in podpornik škofijske gimnazije v ljubljanskem Šentvidu. Doprsni kip na visokem podstavku stoji ob cerkvi sv. Urha. Izdelal ga je domačin Stane Kolman leta 1994.

Cerkev sv. Urha, Begunje na Gorenjskem. Stranski vhod v cerkev s podobo sv. Florjana, zavetnika gasilcev.

Kravice pozirajo 💜

Begunje na Gorenjskem. Glasbena šola Avsenik.

Begunje na Gorenjskem. Spomenik padlim v prvi svetovni vojni.

Begunje na Gorenjskem. Pokopališka cerkev sv. Križa iz druge polovice 19. stoletja.

Ne moti me, počivam. Begunjski maček 💜

Begunje na Gorenjskem. Nadstropno gospodarsko poslopje z lesenim gankom 💙

Nočem na faceboook. Begunjski petelin 😊

Begunje na Gorenjskem.

Spokojnost in mir ob potoku Begunjščica. 

Begunje na Gorenjskem. Robačnekov mlin stoji med potokom Begunjščica in Mlinskim potokom. Mlin se nahaja v zadnjem delu hiše, ki naj bi bila stara okoli petsto let. Mlin je zadnji ohranjeno od sedmih, ki so delovali ob potoku.

Begunjske vodne rake. Robačnekov mlin.

Begunje na Gorenjskem. Robačnekov mlin je ohranjen in obnovljen kot tehnična dediščina. 

Begunje na Gorenjskem. Staro mlinsko kolo Robačnekovega mlina. 

Cerkev sv. Urha, Begunje na Gorenjskem.

Razpelo iz začetka 20. stoletja in stara kašča ob potoku Begunjščica. Begunje na Gorenjskem.

Begunje na Gorenjskem. Okna z obrobo iz tufa in s kovano mrežo. Na pročelju je freska Marijino kronanje, prav tako obdana s tufom.

Begunje na Gorenjskem. Pritlična lepotička z dvokapno streho in gankom v zatrepu.

Begunje na Gorenjskem. Čudoviti portal nekdanje Ljudske šole. Zgradili so jo leta 1830. Od leta 1791 do odprtja nove šola, je bila šola v župnišču. 

Čudovita nadstropna vila z vogalnim stolpičem in razkošnim vrtom je bila zgrajena leta 1930. Na pročelju je spominska plošča padlim v drugi svetovni vojni iz Begunj in okolice.

Begunje na Gorenjskem. Detajl vile

Hortenzija na Begunjskem vrtu.

Rojstna hiša znamenitih bratov Avsenik v Begunjah na Gorenjskem. V njej je gostilna, zadaj pa muzej posvečen Avsenikovi glasbi.

Urhov semenj v Begunjah na Gorenjskem.

Vir:

Ambrožič Matjaž, Plečnikova dela za Žensko kaznilnico v Begunjah, dlib.si, Bogoslovni vestnik, 2019

Register NKD

Begunjski zbornik 2007

Informativne table

Nova Gorica, mesto na polju

Prostor kjer danes stoji Nova Gorica, je bil vse do konca druge svetovne vojne pa še nekaj let po njej, veliko polje z vinogradi in murvami. Leta 1922. so tu zgradili opekarno ali frnažo, kot so ji rekli. To je bil velik kompleks od katerega danes, ob Erjavčevi ulici, stoji le še nadstropna upravna zgradba. Lepo so jo obnovili in v njej domujeta Galerija Frnaža in Krajevna skupnost Nova Gorica. 

Po drugi svetovni vojni, natančneje 10. februarja 1947. je bila na pariški mirovni konferenci določena meja med Italijo in takratno Jugoslavijo. Italija je dobila starodavno Gorico, mi pa širno polje in staro opekarno. 😎 Toda naši takratni politiki se niso dali. Odločili so se, da bodo na našem polju zgradili še večje in še lepše mesto kot je Gorica. 

Arhitekt Edvard Ravnikar, glavni projektant mesta, je ustvaril širokopotezne načrte. Od tega se je zgradila monumentalna občinska zgradba. Leta 1948. je načrtovanje zgradbe prevzel arhitekt Vinko Glanz. Zakaj je prišlo do zamenjave arhitektov se ne ve. Konec leta 1953. je bila gradnja zaključena. S tem pa tudi zagnanost politike in finančni tokovi so počasi ponehali. Mesto v nastajanju je bilo bolj ali manj prepuščeno samo sebi. 

Če ni denarja pa je tu mladina, ki z veseljem dela tudi brezplačno. Niso bili "prekarci" temveč prostovoljci, vsaj večina. 😉 Nastale so mladinske delovne brigade, ki so nadaljevale gradnjo mesta. Nastanili so jih v opuščeni opekarni, v kateri je nastalo pravo mesto v malem. Nekateri so jo imenovali Palača narodov, ker so v njej bivali ljudje različnih narodnosti. Drugi so ji rekli veleblagovnica, kajti tu je bilo veliko trgovin, delavnic, pekarna, frizer, različna društva, knjižnica pa tudi stanovanja za družine. Stara opekarna je bila pravo kulturno in družabno središče nastajajočega mesta, ki leta 1949. uradno postane Nova Gorica.

Z izgradnjo stanovanjskih blokov, se je opekarna morala posloviti, saj je bila nevarna za bivanje pa tudi zdravju škodljiva. Porušili so jo in zgradili stavbe v katerih so različne srednje šole. Marsikatera zgradba v Novi Gorici je zgrajena iz ostankov opekarne, tako da ta na nek način še vedno živi. Tu je tudi podjetje HIT, ki je leta 1984. zgradilo igralnico, eno večjih v Evropi, in s tem tudi pripomoglo h izgradnji hotelov in zgradb, ki so se lahko kosale z občinsko palačo. 

Zanimiv foto sprehod po Novi Gorici tudi za tiste, ki smo bolj zaljubljeni v stare zgradbe. V Novi Gorici je najstarejša zgradba železniška postaja. Veliko secesijsko palačo so zgradili na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Danes je pred njo Trg Evrope, ki povezuje Slovenijo in Italijo.

Upravna stavba goriške opekarne iz leta 1922. V njej je danes Galerija Frnaža in prostori Krajevne skupnosti Nova Gorica.

Delpinova ulica v Novi Gorici in vrh Sabotina.

Spomenik prvim graditeljem Nove Gorice, mladinskim delovnim brigadam. Avtor je kipar Zmago Posega 

Rado Simoniti, slovenski dirigent in skladatelj, je bil rojen 15. maja 1914. v vasici Fojana, v Goriških Brdih. Umrl je 14. maja 1981. v Ljubljani. Dopasni, bronasti kip skladatelja je ustvaril slovenski kipar Negovan Nemec. Postavili so ga leta 1987. v parku ob Kidričevi ulici.

France Bevk, slovenski pisatelj, dramatik, prevajalec, urednik, je bil rojen v Zakojci, 17. septembra 1890. Umrl je v Ljubljani, na svoj rojstni dan, 17. septembra 1970. V Novi Gorici, ki jo je pogosto obiskoval, je po njem imenovan osrednji trg pa tudi knjižnica in najvišja nagrada za kulturne dosežke, ki jo podeljuje mesto. Kip pisatelja v naravni velikosti je delo kiparja Borisa Kalina. Postavili so ga leta 1974. Stoji ob Kidričevi ulici.

Osrednji del mestne palače z glavnim portalom. Krasijo ga stebri iz grobo klesanega kamna in kipi, v bližnjem Solkanu rojenega kiparja Borisa Kalina. Kipi predstavljajo ujetnika, upornika, partizana in kmeta. Na ženske like so pozabili 😎

Novogoriški grb z vrtnico 

Prve načrte za občinsko palačo je izdelal arhitekt Edvard Ravnikar. Leta 1948. je projekt prevzel arhitekt Vinko Glanz. Naredil je več načrtov, zadnji je bil decembra 1952. Konec naslednjega leta je bila palača nared za prve uporabnike.

Veličastna pritlična rustikalna kolonada

Rustikalni prehodi

Pritličje občinske palače krasijo okna s poudarjeno kamnito obrobo in kovano zaščitno mrežo

Pred občinsko palačo je trg, ki je v bistvu čudovit travnik. Ravno pravšnji za prireditve in druženja

Talna fontana ob občinski palači v Novi Gorici.

Slovensko narodno gledališče, prvotno Slovensko dramsko gledališče, na Trgu Edvarda Kardelja v Novi Gorici. Opečnata zgradba je nastala po načrtih novogoriškega arhitekta Vojteha Ravnikarja (1943. Nova Gorica - 2010. Golnik)

Jože Babič (1917. Povžane pri Kozini - 1996. Ljubljana), slovenski dramski igralec in režiser. Leta 1969. je v Novi Gorici ustanovil Primorsko dramsko gledališče. Vodil ga je do leta 1974. Njegov doprsni kip stoji med knjižnico Franceta Bevka in zgradbo Slovenskega narodnega gledališča. 

Novodobne stolpnice. Leva, z različnimi bankami, na Ulici tolminskih puntarjev 2 in desna EDA center. Palača je bila zgrajena leta 2011. EDA je ime letala bratov Rusjan, ki je prvič poletelo nad polji kjer danes stoji Nova Gorica. Znameniti pilot in letalski konstruktor, Edvard (6. junij 1886. Trst - 9. januar 1911. Beograd) in starejši brat Josip (29. september 1884. Trst - 3. december 1953. Argentina), ki se je ukvarjal z mehaniko, leteti pa ni hotel. 

Detajl spomenika ob tisočletnici Gorice s kozmogramom, na Trgu Edvarda Kardelja. Avtor, kipar Marko Pogačnik. 

Nova Gorica, mesto parkov in dreves

Ogromna palača železniške postaje, s secesijskim okrasjem, v Novi Gorici je bila zgrajena na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Po pariški mirovni pogodbi iz leta 1947, ki je določila mejo med Italijo in takratno Jugoslavijo, je palača pripadla Jugoslaviji. Takrat je bilo za njo širno polje, danes je, poleg samostana in cerkve na Kostanjevici, najstarejša zgradba v Novi Gorici

Pogled s Trga Evrope v Novi Gorici, na frančiškanski samostan in cerkev na Kostanjevici.

Pogled iz Nove Gorice v Gorico. Nekdanjo mejno ograjo so s svojimi slikami okrasili otroci iz novogoriških in okoliških vrtcev.

Sabotin z napisom TITO in Sveta Gora z Marijinim svetiščem


Povezan izlet:

Sveta Gora - Marijino svetišče

Vipavski Križ, najmanjše mesto v nekdanji monarhiji

Vir: 

novagorica-turizem.com

Inga Miklavčič Brezigar, Nova Gorica, Vodnik po mestu, Mestna občina Nova Gorica, 1998

"Frnaža", mesto v malem, zgibanka, Nova Gorica, 2017

Register NKD